Grega Repovž

18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Uvodnik

Pred našimi očmi

»Zakaj SDS to počne? Interpretacije tega početja, ki prihajajo z levice, so napačne. SDS vsaj v tej fazi ne zanima ideološka preobrazba Slovenije. Istanbulska konvencija, koketiranja z zaostrovanjem pogojev za splav, občasna zanikanja holokavsta, Thompson in druge ‘ideološke teme’ so le bombice, s katerimi Janševa ekipa sprevrača pozornost od njenega pravega cilja – eliminacije vseh mehanizmov, ki bi ji lahko gledali pod prste. Ali drugače: ne gre za ideologijo, ampak za denar.«
—Primož Cirman, Necenzurirano, v kolumni Epidemija strahu, 12. september

Primož Cirman ima prav: vsak dan se moramo spomniti, za kaj gre pri tej oblasti. Za denar. Vedno znova gre za denar. Prav zato je slovenska vlada ena redkih, ki se v času, ko je država hkrati popolnoma ohromljena in shisterizirana zaradi epidemije, ukvarja s posegi v sam državni sistem in v ustroj države. S čim so se v koaliciji ukvarjali prejšnji in ta teden? Z ustanavljanjem demografskega sklada, torej z reorganizacijo upravljanja državne srebrnine, pri čemer popolnoma brez zadržkov priznavajo, da si dejansko to srebrnino in moč pri upravljanju delijo po strankarskem ključu. To je sistem upravljanja državnega premoženja? Pač, za denar gre, dobesedno za denar. Za denar, ki ga bodo prejemali in upravljali ti ljudje.

V tem trenutku je z vidika države način upravljanja docela nepomembna tema, dejansko je stabilno in vlada ima popolno moč nad tem premoženjem. Vendar je to zanje pomembna tema. Za denar gre. Ali pa drug primer. V istem trenutku, ko država ni poskrbela za dodatno zaposlovanje v zdravstvu in socialnem skrbstvu, kar danes že blokira delo v bolnišnicah in domovih za ostarele, ministrstvo za obrambo propagandni mašineriji SDS in NSi mirno nakazuje denar za promocijo vojske. Za denar gre. Za denar za »naše«. S čim se še ukvarja ta vlada v tem trenutku? Z davčno reformo. Bo davčno razbremenila najšibkejše, po katerih začenja gospodarska kriza tolči z vso silo? Ne, razbremenjuje tiste z najvišjimi dohodki, izničuje davek na luksuzna vozila, uvaja nove davčne oprostitve za najbogatejše.

Če ne bi bilo tako noro, bi bilo smešno: a to vlado podpirajo večidel volivci, ki nikoli ne bodo imeli teh luksuznih vozil, ki nikoli ne bodo v najvišjih davčnih razredih, pa še vedno mislijo, da so ti oblastniki nekakšni borci za socialno pravičnost. Ne, oni so točno tisti, za katere se borijo, borijo se zase. Oni so ti bogati, ki zase mislijo, da so davčno preobremenjeni in preveč nadzorovani. Janez Janša je ta bogati človek. Aleš Hojs je ta bogati človek. Zdravko Počivalšek je ta bogati človek. In seveda, Aleksandra Pivec je ta bogata političarka. Tudi zato ti ljudje ne razumejo, kaj je narobe s tem, da uporabljaš politično moč in si prilagodiš razpise, zakonodajo in poslovne poti tako, da pri tem kaj zaslužiš. To vendar počnejo že ves čas, zato so šli v politiko. Moč potrebujejo, da si pridobijo premoženjsko korist. Počivalšku se ne zdi nič narobe, če vsa Slovenija ve, da se turistični holding ustanavlja le zato, da se bo sam umaknil tja, ko bo odšel iz politike. Tem ljudem se tudi ne zdi nič narobe, če prek malverzacij prideš do elitne parcele na slovenski obali, kot razkrivamo v tej številki ravnanje Aleša Hojsa in Borisa Popoviča. Pač ti ljudje mislijo, da jim to pripada. Tako kot se ministru Andreju Vizjaku ne zdi popolnoma nič narobe, če na položaju ministra sprejema zakonodajo, ki bo pomagala podjetju, iz katerega je prišel na ministrski položaj in v katero se brez dvoma tako ali drugače namerava vrniti. Za denar gre. In za to, da bodo prišli do tega denarja, so pripravljeni ne samo širiti sovraštvo in ves čas streljati v javnost z ideološkimi puščicami, ki sejejo razdor in sovraštvo, ampak so pripravljeni tudi razrušiti delujoče sisteme te države. Veliko velikih besed, veliko besed o domoljubju, a nazadnje gre za parcele, denar, avtomobile. Kdo v najhujši krizi sploh pomisli na to, da bi odpravil davek na luksuzna vozila? In zakaj sploh? Da je to težava, mislijo le ljudje, ki ta vozila vozijo.

Toda vrnimo se k parceli z razgledom, ki jo je prek posrednikov občina Koper pod vodstvom Borisa Popoviča prodala ministru Hojsu in – kako nepresenetljivo – ženi Borisa Popoviča. Velja prebrati, kako je potekalo to oškodovanje občine Koper za milijon evrov, pri čemer bo zdaj občina še opremila te parcele in do njih zgradila cesto. Gre za zelo nazoren in razkrinkujoč način delovanja. Da, na oblasti imamo ljudi, ki poslujejo sumljivo, ki poslujejo s sumljivimi ljudmi (primer Banjaluka), ki se sestajajo z ljudmi, ki so v kazenskih postopkih, sodelujejo z ljudmi, ki javno propagirajo, da se ukvarjajo z davčnimi utajami, vmešavajo se v kriminalistične postopke, da bi pomagali ljudem, ki so v postopkih zaradi trgovine z ljudmi in prostitucije, na položaju državnih sekretarjev obiskujejo ljudi, ki so v mednarodnih preiskavah zaradi nedovoljenega prometa z mamili. Vsega tega nihče od njih ni zanikal.

A tisto, kar človek res težko razume, je nekaj drugega. Kako to, da to poslancev in tudi drugih ministrov SMC, DeSUS in NSi popolnoma nič ne moti? Ker točno vedo, kaj se dogaja. Na primer pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič. Kaj se je zgodilo z njo? So ti ljudje res pripravljeni svoje razmeroma uspešne življenjske zgodbe zapacati s temi zadevami? Ali pa minister za zdravje Tomaž Gantar. Mu je res tako malo mar za to? Mu je res tako vseeno? Enako velja za poslance. Točno vedo, kaj se dogaja, točno vedo, da gre za legalizacijo prisvajanja skupnega dobrega, za naveze, ki so popolnoma nedopustne, za naveze, o kakršnih beremo v poročilih o globoko korumpiranih državah. Ker to se dogaja pred našimi in tudi njihovimi očmi.