Težave s čudeži

dr. Bogomir Kovač

18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Ekonomija

Japonski premier Šinzo Abe je septembra 2020 odstopil zaradi zdravstvenih razlogov, njegova abenomika pa je ostala. Politiki odhajajo, trajnejše pa so lahko sledi njihovih ekonomskih politik. Japonska je veljala za povojni svetovni gospodarski čudež, zadnji dve desetletji pa doživlja veliko stagnacijo. Abejev reševalni paket ekonomskih in razvojnih politik so poimenovali abenomika, podobno kot smo nekdaj govorili o thatcherizmu in reagonomiki. Abenomika ima svoje politično in ekonomsko plat, temelji na treh stebrih in celovitem paketu politik in institucionalnih reform. Abejeva revitalizacija japonskega gospodarstva ni povsem uspela, pridobila pa je potrebno politično legitimnost in ekonomski ugled. V obdobju globalizacijskega ekonomskega kaosa in škandaloznih svetovnih voditeljev je Šinzo Abe ohranil podobo kredibilnega politika z ekonomskim konceptom. Naš janšizem tega potenciala žal nima.

Japonska je bila po letu 1945 vojaško, politično in ekonomsko zlomljena, ameriški Marshallov plan obnove je tu deloval podobno kot v Evropi. Reševanje »nemškega vprašanja« je tod odprlo pot političnega povezovanja držav z ekonomskimi sredstvi, na Japonskem so v ospredje postavili zgolj ekonomsko logiko razvoja. Tu so bile odločilne tri usmeritve, jasna industrijska politika na ravni panog, menedžerske metode obvladovanja kakovosti v podjetjih in dosmrtna socialna varnost zaposlovanja. Vzpon japonskega gospodarstva je bil silovit, učinkovitejši ter hitrejši od evropskega in ameriškega. Japonska je v dobrih dvajsetih letih postala drugo največje svetovno gospodarstvo, prvi pravi izzivalec ZDA. Ko je leta 1979 izšla knjiga »Japan as Number One«, so v ZDA začenjali razumeti, zakaj in kako izgubljajo svoj ekonomski primat. Japonski gospodarski čudež je postal ameriška mora veliko pred Kitajsko.

Toda s čudeži so običajno težave in Japonska ni izjema. Finančne krize so bile tod močnejše in usodnejše zaradi precenjenosti nepremičninskega trga, fiskalno krizo države in javno zadolževanje so krojile hitro starajoča se družba in infrastrukturne posebnosti otoške države. Bančni sistem se je znašel v težavah zaradi kreditnega zapiranja v velike poslovne konglomerate (keriecu), deflacija in precenjen jen sta razkrajala koristi večje ekonomske učinkovitosti. Potem je marca 2011 japonska doživela še naravno katastrofo epskih razsežnosti, potres, uničujoči cunami in jedrsko nesrečo v Fukušimi. Leta 2013 je japonski nominalni BDP šest odstotkov nižji kot na začetku devetdesetih let 20. stoletja. Povprečna rast BDP zadnjih dvajset let je manj kot odstotek, celotna faktorska produktivnost se je prepolovila, gospodarstvo deluje daleč pod potencialnimi možnostmi. »Japonska bolezen« je postala sinonim za dolgoročno ekonomsko stagnacijo držav.

Šinzo Abe je že v okviru prve administracije leta 2006 zasejal vizijo družbenega preobrata, toda njegova koalicijska vlada odstopi po letu dni zaradi serije korupcijskih škandalov. Politična vrnitev pet let kasneje zato izrazito stavi na ekonomiko družbenih sprememb. Abejev načrt je temeljil na treh delih, ekspanzivni monetarni politiki, fleksibilni fiskalni politiki in strategiji rasti na temelju strukturnih reform. Vse skupaj bi moralo premakniti Japonsko iz slabega v dobro ravnotežje, iz stagnacije v podvojitev gospodarske rasti. V tehničnem smislu sta centralna banka in vlada gradila na negativnih obrestnih merah, razvrednotenju jena in pospešenem notranjem zadolževanju države. V ozadju je bilo sinhrono delovanje ekonomike povpraševanja in ponudbe, kombinacija kratkoročnih ukrepov in dolgoročnih razvojnih sprememb. Hkrati pa so vse politike, ukrepi in projekti podrejeni strategiji rasti, podprti s projektnim inženiringom in stabilnim financiranjem. Abenomika šteje dobrih šest let, za potrditev potrebuje dvakrat daljše obdobje.

Toda ali je abenomika uspela? Rast se je v obdobju 2013–2018 podvojila na sicer skromnih 1,3 odstotka, proizvodna vrzel zmanjšala za tretjino, zasebne investicije so se povečale za petino, brezposelnost je pod tremi odstotki. Toda inflacija je ostala na domala ničelni stopnji, relativna zadolženost države pa je najvišja na svetu. Očitno monetarna politika ni povečala želene inflacije, fiskalna pa je poglobila javni dolg, tudi razvojne politike niso odpravile makroekonomskih ravnovesij. Vendar osrednji kamen spotike ne tiči v makroekonomskih kazalcih, temveč v problemu rasti. Zakaj potrebuje razvita država z najvišjim življenjskim standardom in upadajočim prebivalstvom štiriodstotno nominalno rast BDP kot svoj osrednji cilj? Abe je razumel, da zanjo potrebuje družbeni in razvojni konsenz, višje plače in investicije so del te zgodbe, toda podcenil je socialni in ekološki domet ekonomskega obrata. Dejansko je abenomika želela oživiti mitološko vlogo industrijske politike in neoliberalno ideologijo strukturnih reform, pa tudi redefinirati izvozno usmerjenost Japonske. Abenomika namreč stavi na nov meddržavni sistem multilateralnih in bilateralnih trgovinskih sporazumom in partnerstev (FTA, EPA), drugačen od zamisli ZDA in Kitajske. Leta 2018 sta EU in Japonska sklenili največji bilateralni trgovinski sporazum na svetu. To je morda zametek drugačne nove svetovne gospodarske ureditve.

Abenomika je ostala na pol poti, ponuja nekaj dobrih rešitev, zlasti na področju industrijske revolucije 4.0. Zato lahko preživi tudi brez Šinza Abeja in to je njegova najpomembnejša politična dediščina. V domačih logih nikoli nismo imeli te sreče. Drnovšek in LDS sta sovražila velike teme, v Janševem noriškem kraljestvu pa ekonomski logos ne obstaja. Janšizem se ukvarja s političnim prevratom družbe, ekonomija države je tu bolj bazen za prisvajanje zasebnih koristi. Zato sedaj rastejo javni finančni skladi kot gobe po dežju. Toda z gobarji ne morete ustvariti »janšenomike«.