Kakšna je alternativa?

dr. Bogomir Kovač

25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Drugi val pandemije je po sedmih mesecih ponovno prerešetal Evropo, drugačen od prvega, zavit v novo meglo razumevanja in obvladovanja. Spomladi so bili ekonomski ukrepi povsod razmeroma enotni. Zapiranje ekonomskih dejavnosti in omejevanje družbenih stikov sta bila domala univerzalen pristop boja proti pandemiji. Drugega vala ne moremo več reševati z redukcijo ekonomskih in socialnih odnosov, z metodami in politikami prvega vala. Ekonomska, socialna in tudi moralna cena takšnih ukrepov je preprosto previsoka, da bi si jih tudi najbogatejše družbe lahko še enkrat privoščile. Reševanje življenj enih je ogrozilo preživetje drugih, tudi ekonomske pomoči imajo svoje meje. Družbeno distanciranje in mimikrija mask postajata vse bolj del problema in ne rešitve. V Sloveniji se pandemična kriza vse bolj spreminja v politično, drugi val lahko spodnese tudi Janševo vlado in njen dosedanji krizni menedžment. Toda kakšna je alternativa in kdo jo predstavlja?

Politična in epidemiološka opredelitev drugega vala pandemije covid-19 nima jasnih temeljev. Za nekatere je to zgolj opletanje prvega, za druge gre za njegovo globalno ciklično kroženje, tretji vidijo v rasti okužb vendarle novo širjenje bolezni. Globalna pandemija nikoli ne bo imela sočasnih dogodkov in ciklično valovanje pozna poleg standardnih interferenčnih učinkov tudi druge členitve ciklov. Vseskozi je bilo jasno, da jesen prinaša dodatne virusne okužbe in da bo drugi val drugačen od prvega. Podobno kot pri sloviti »španski gripi« bo najbrž intenzivnejši, povprečna starost obolelih pada, žarišča širjenja bolezni so raznovrstnejša in zato težje obvladljiva. Politična agenda protiukrepov nikjer več ne stavi na omejevanje dejavnosti in komunikacij. Iluzij o postopni prekuženosti in imunosti prebivalstva nimajo več niti na Švedskem, da ne bo cepiva do novembrskih predsedniških volitev v ZDA, je jasno vsem, razen Trumpu.

Tudi zdravstvenih zmogljivosti, fizičnih in človeških, ni mogoče hitro spremeniti, testiranje, maske in karantene ostajajo edino priročno politično orodje tudi drugega vala. Novo je zgolj to, da imamo sedaj na voljo več zaščitnih sredstev in boljše možnosti za intenzivno zdravljenje. Vse drugo je tako, kot je bilo. In to je slabo.

Po desetih mesecih od začetka pandemije v Wuhanu je po svetu okuženih več kot 30 milijonov ljudi, skoraj milijon jih je umrlo, pa tudi veliko drugih, ker so ostali brez ustrezne zdravniške pomoči. V 114 državah so v preteklosti ukrepali s podobnimi zdravstvenimi pristopi in ekonomskimi reševalnimi paketi. Vlade so sprva dajale prednost ohranjanju življenj prebivalstva pred »zdravjem« gospodarstva, danes med obema iščejo ravnovesje. Ukrepi zapiranja in omejevanja dejavnosti preprosto niso več sprejemljivi. Vsak tak teden stane razvite države nekaj nad odstotkom BDP, brezposelnost, socialne stiske in družbene neenakosti so v pol leta dramatično narasle, letni fiskalni deficiti bodo zaradi različnih transferjev in pomoči končali med 10 in 15 odstotki BDP. Toda vsi kljub temu predpostavljajo, da je sedanja pandemija enoletna posebnost, da drugega vala niti ne bo, da bo okrevanje hitro in učinkovito. Žal so reči ravno nasprotne.

Pametnih in pravih izbir ni prav veliko. Pandemija in njeni učinki bodo trajali vsaj dve leti, torej smo na slabi polovici pandemičnega cikla. Na zdravstvenem področju je temeljno vodilo decentralizacija odločanja, pragmatične in uporabne rešitve ter individualna odgovornost za lastno zdravje in socialno distanco. Sedanji epidemiološki inženiring rojeva nasprotne učinke, ljudje ignorirajo hiperprodukcijo zapovedi in pogosto neuresničljivost priporočil. Svetovna zdravstvena organizacija govori o »infodemiji«, kloaki dezinformacij in pretiranih informacij. Še vedno so zdravstveni sistem, menedžiranje zdravstvenih zmogljivosti in obvladovanje različnih poti zdravljenja ključne dejavnosti države. To vključuje angažiranje vseh virov, človeškega, socialnega in finančnega kapitala. Razvojna koncentracija politik in ukrepov v javnem zdravstvu ima kratkoročen in dolgoročen pomen in tu večina držav greši. Ekonomija je na podobnih bregovih. Vlade spodbujajo posle in delo, podpirajo vrnitev ljudi na delo in njihovo socializacijo, povsod se odpirajo šole, čeprav je število okuženih večje kot pred meseci. Čim manj restrikcij in več odgovornega ravnanja postaja odrešujoča strategija drugega vala.

Drugi val je Janševi vladi natočil čistejšega vina. Ne more se sklicevati na odgovornost drugih, po šestih mesecih postaja bilanca njenega boja s pandemijo vse bolj problematična in protislovna. Preprosto ni sistemskih sprememb, politike ostajajo nedorečene, organizacija ukrepov neučinkovita. Sprejetje rebalansa državnega proračuna je dober kazalnik teh zadreg. Dejansko so bili na ključnih mestih prvega vala vladni ukrepi zdravstveno nekonsistentni, visoko zadolževanje ali nepregledna ekonomika varčevanja pa je že stara nadloga Janševih administracij. Toda kje so danes dodatne zdravstvene zmogljivosti, kako aktivirati, zavarovati in nagraditi zdravstveno osebje, kje so rezervne interventne ekipe, kaj storiti ob jesenski pandemiji gripe … Pričakovani voluntarizem državljanov v boju proti virusu je očitno že zdavnaj nadomestil voluntarizem države. Legitimnost politike v takšni krizi kopni, še preden pride novi sneg.

Drugi val v veliki meri razgalja blasfemičnost pandemičnih ukrepov, tudi pri nas. Toda kar je najhujše, vladne politike postajajo neučinkovite, ker jih ljudje vse manj upoštevajo in spoštujejo. Morali bi spodbujati ljudi k zmanjševanju tveganj, staviti na njihovo sodelovanje, zbuditi zaupanje v jesenske pakete ukrepov in pomoči. Nič od tega ni na obzorju, zato je narobe svet v tem noriškem kraljestvu vse bolj očiten. In ladja oblastnih norcev tudi.