Predsedniške laži

Heni Erceg

25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Hrvaška

Med dvema slabima možnostma smo se odločili za tisto, ki se je zdela manj slaba, če jo primerjamo z nekdanjo hrvaško predsednico, katere politične eskapade so bile nazadnje res že neznosne. Toda izkazalo se je, da Zoran Milanović na čelu države kaže spremenljivo razpoloženje razvajenega fantka, ki se je po spletu okoliščin znašel v pomembni življenjski vlogi, a v njej večinoma prihajajo na plan najslabše značilnosti njegovega značaja, med njimi domišljavost in prezir do zakonitosti. Najprej je ugodnosti, ki mu jih zagotavlja položaj, izrabil v zasebne namene in je poletje preživel na državni jahti, nekdanji Titovi Podgorki, ali pa se je z vojaškimi letali prevažal sem in tja, v glavnem brez kakega očitnega državniškega namena. Takšno je bilo zasebno potovanje v Albanijo, na obisk k staremu prijatelju, predsedniku Ediju Rami, katerega svetovalec je bil, ko se je kratek čas ukvarjal z zasebnimi posli. Niti državljanom niti institucijam se mu ni zdelo potrebno pojasnjevati, zakaj je za mesec letovanja v obmorskih krajih pognal skoraj pol milijona kun javnega denarja, poleg tega pa si je privoščil še prijetno bivanje v državni vili na Hvaru.

Zato je neznosna lahkost, s katero izreka objestne laži in z njimi nagovarja državljane ali institucijo, pristojno za preverjanje zakonitosti njegovih poletnih družinskih užitkov na stroške državnega proračuna. Toda vse to je mogoče uvrstiti med drage, a manj pomembne elitistične navade večnega državnega uradnika, čisto nekaj drugega pa so njegove grobe zunanjepolitične poteze – podcenjujoči odnos do suverene države Bosne in predrzno vmešavanje v njene notranje zadeve. Ali sploh obstaja nižja raven politične in moralne poštenosti v odnosu do te države – Hrvaška ne more zanikati, da je vanjo v medvojnih letih vgradila svoj delež zla in odgovornosti za številne smrti Bošnjakov –, kakor se kaže v Milanovićevem povabilu Miloradu Dodiku, predsedniku nacionalistične etnične tvorbe Republike srbske, naj uradno obišče Zagreb? Milanović torej nadaljuje tam, kjer se je končalo poniževanje suverenosti BiH, ki si ga je privoščila prejšnja predsednica. Na uradnem obisku je gostil človeka, ki je samo dan prej pozval k minuti molka za preminulega vojnega zločinca Momčila Krajišnika in ki si vztrajno prizadeva za uničenje samostojne države BiH, grozi z izločitvijo svoje srbske entitete in njeno ozemeljsko združitvijo s Srbijo.

Zakaj bi se o čemerkoli pogovarjal s predstavnikom Srbov v BiH, namesto z uradno delegacijo te države? Ker odnos tukajšnjih politikov do Bosne še vedno temelji na starih sanjah o državi, ki bi jo bilo treba uničiti in razdeliti med Srbe in Hrvate, Bošnjake pa razseliti naokrog. Od tod tudi sprevrženo trdna vez Milorada Dodika in njegove srbske entitete s predsednikom HDZ BiH, ki kraljuje v hrvaški entiteti v zahodni Hercegovini. Kakorkoli že, neprestano se vračamo k neuspelemu prekrojevanju BiH, zdaj ob pomoči močnega igralca v Bosni, voditelja Republike srbske, območja, s katerega so množično preganjali prav Hrvate, ki se še do danes ne morejo vrniti tja. Milorad Dodik je za Moskvo ključni človek na Balkanu ravno zato, ker nasprotuje vključitvi BiH v Evropsko unijo, hrvaški predsednik in premier, ki je prav tako sprejel tega etničnega čistilca, pa se niti malo ne ozirata na njegovo nenehno izzivanje z napovedmi o oblikovanju srbske države, v katero bodo vključeni Srbija, Republika srbska, Črna gora in deli Kosova. Tuje mu ni niti neokusno navajanje pretiranih podatkov o Srbih, ki naj bi bili ubiti v ustaškem taborišču Jasenovac, zmanjševanje vloge Srbije v vojnah na območju Jugoslavije in slavljenje srbskih vojnih zločincev.

Si je torej Hrvaška z Dodikovim obiskom – sprejel ga je le še beloruski diktator Lukašenko – zabila avtogol ali je to pokeraško oživljanje politike nekdanjih vojnih satrapov, srbskega in hrvaškega, ki sta se dogovarjala o delitvi Bosne? Pri tem sta si zamislila »humano preselitev« Hrvatov z območja današnje Republike srbske v hercegovske pušče, da bi se na območju, kjer so do tedaj živeli, lahko naselili Srbi, pregnani iz Hrvaške, in spreminjanje večinskega bošnjaškega prebivalstva v malo muslimansko enklavo.

Zato se je hrvaškemu predsedniku Franju Tuđmanu v devetdesetih letih pregon več kot 150 tisoč Hrvatov z območja današnje Dodikove »države« zdel dober vojni posel, hrvaški vodje, ki izhajajo izpod Tuđmanovega vojaškega plašča, pa si ne prizadevajo za njihovo vrnitev, ampak raje tekmujejo, kateri bo večji Tuđman. Tako je celo najhujši srbski nacionalist, prav tako kot tudi najhujši hrvaški – večni predsednik hrvaške nacionalistične stranke v BiH – boljši od uradnega Sarajeva in državnih predstavnikov BiH.

Brez dvoma, kadar se na državniški obisk vabi nizkotni politični slepar in secesionist, ki o BiH govori kot o hibridni, nenaravni državi, kakor da prebira »velike« misli Franja Tuđmana, pri čemer se zaobidejo državne institucije BiH, se logično postavi vprašanje, za kakšno politiko do Bosne se je odločil Zagreb. V resnici za nič drugačno kot pred 30 leti, Hrvaška se je očitno vkopala vanjo, gre pa za promocijo zgodovinskega »ideala«, da bi se morali o Bosni dogovoriti Hrvatje in Srbi, kar je povzročilo strahotno medvojno trpljenje, predvsem Bošnjakov.

Zvest tej sprevrženi zamisli »levičar« Milanović ni nikoli obiskal Sarajeva, ampak je Bosno poimenoval »mračni vilajet«. Toda državno gostoljubje, izkazano Dodiku, ni zgolj neodvisno, lahkotno posmehovanje neki suvereni državi, ampak je brezsramno srbsko-hrvaško zagovarjanje dokončnega »uboja« Bosne.