Predlogi iz kamene dobe

dr. Bogomir Kovač

2. 10. 2020  |  Mladina 40  |  Ekonomija

Politična razprava o demografskem skladu (DS) postaja po domala desetih letih in vrsti zavez petih vladnih koalicij prava oslovska klop domačijskih strankarskih spopadov. Nenadoma sta pred nami dva zakonska predloga koalicije in nekakšne opozicije, imata podobna izhodišča in različne rešitve. Toda na ključnih mestih političnega upravljanja in ekonomskega obvladovanja sklada sta enako nebogljena. Dobili smo dobro ogledalo z obeh strani, do kam sežeta stroka in politična blasfemičnost naše parlamentarne strankokracije. Demografska politika je španska vas enih in drugih, tristebrne pokojninske reforme vladna stran niti ne razume, opozicija ne upa ali ne zna misliti drugačnih rešitev. Beda sedanjih političnih elit na področju najbolj dolgoročne in usodne razvojne strategije in politike države je zastrašujoča. Medgeneracijske družbene pogodbe na teh temeljih niti ne more biti, kajti te države leta 2070 ne bo več.

Toda pojdimo po vrsti. Državni ali javni skladi obstajajo od sredine 19. stoletja, izjemen razmah so doživeli po zadnji finančni in ekonomski krizi 2008–2009. Države so v nasprotju z neoliberalno ekonomsko ideologijo postale reševalke gospodarstva in pomembni investicijski naložbeniki. Danes imamo v sedemdesetih državah 100 državnih skladov, z vrednostjo skoraj 9000 milijard dolarjev, slabo desetino globalnega delniškega premoženja. Ti državni investicijski skladi se napajajo iz dohodkov od naravnih virov, pa iz plačilnobilančnih presežkov in drugih fiskalnih virov. Od tod dva osrednja tipa državnih skladov, eni so namenjeni stabilizacijskim in strateškim nameram države, drugi so varčevalne narave in skrbijo za prihodnje generacije. Državni institucionalni investitorji so danes pomembni globalni finančni akterji, rešujejo ključna razvojna področja držav. Pokojninski in demografski skladi so del te zgodbe.

Problemi z državnimi skladi se običajno kopičijo okoli politične neodvisnosti pri upravljanju, naložbene politike in učinkovitosti, pa tudi namenske rabe. Tu so pomembne usmeritve OECD, pa tudi standardi (»Santiago Principles«) v okviru mednarodnega foruma državnih skladov (IFSWF). V ozadju državnih skladov je pogosto ekonomski nacionalizem, pa interesi avtokratskih režimov, ki liberalno svobodno ureditev spreminjajo v avtoritarni politični kapitalizem. Med največjimi skladi so razen norveške izjemen kitajski (CIC, SAFE) in arabski skladi (ADIA, KIA, SAMA). Zadnja leta v EU in na Japonskem nanje vse bolj vežemo sodobne nekonvencionalne monetarne in fiskalne politike. Monetarnemu popuščanju se je pridružilo fiskalno, negativne obrestne mere so ključni del zadolževanja držav, bilančna struktura centralnih bank se vse bolj prepleta s fiskalnim bilanciranjem držav. Sloviti »seigniorage«, poseben dobiček centralnih bank, pa tudi bančnega sistema, pri izdajanju in transferju denarja, postaja pomemben fiskalni vir države. To vse bolj velja tudi za ECB.

Naši predlogi glede demografskega sklada so iz tega zornega kota del kamene dobe. Oba zakona sta si glede obsega, predpostavk in mednarodnih primerjav štirih držav sila podobna. Oba obsegata slabih 60 strani, vladni ima sicer enkrat več odvečnih členov, izhajata iz podobnih demografskih analiz in ponujata podobne spreglede. Predlog SD je strokovno in finančno precej bolj dodelan, sklad je ožje zasnovan, finančni viri pa so širši. Vladnih finančnih projekcij in ekonomskih postavk sploh nima, vemo, komu bomo delili, ne pa tudi kaj in koliko. Oba molčita o demografski politiki, nobeden ne rešuje tristebrnega pokojninskega sistema, odprto ostaja vprašanje virov, način upravljanja je pri obeh katastrofa. Tri razlike med njima so jasne, ne pa odločilne. Vlada v nacionalni demografski sklad (NDF) združuje vse naložbe države, opozicijski rešuje predvsem vlogo KAD. Vladni predlog predpostavlja takojšnje delovanje sklada iz tekočih prilivov, opozicijski akumulira sredstva do leta 2041 in stavi na osem podjetij. Vlada sklad uporablja za sofinanciranje ZPIZ, gradnjo domov za ostarele in družinsko politiko, poslanska skupina predlaga zgolj financiranje pokojnin. In kje je možna rešitev?

Najprej bi morali oba predloga vrniti na začetek, kombinacija obeh s popravki je lahko izhodišče. Potrebujemo dvoje, stabilne in večje vire financiranja ter radikalno odpravo političnega kadrovanja. Problem virov je temeljna slabost, prav tako politično določanje članov nadzornih svetov in uprav prek različnih strankarskih ključev. Zato alternativni predlog. Norveški sklad upravlja njihova centralna banka, neodvisnost centralnih bankirjev je danes povsod politični standard. Temelji pa na prihodkih iz naftne industrije, zato centralna banka del dobičkov ne namenja njim, temveč Nobelovemu skladu. Povežimo oboje, upravljavske vzvode demografskega sklada in dobršni del njegovega financiranja prepustimo BS in njenemu »seigniorageu«. Lastništvo iz državnega spremenimo v kolektivno (»družbeno«) kot na primer na Aljaski, vsak državljan je njegov nominalni lastnik. BS že sedaj svoj dobiček namenja za rezerve in državni proračun, lani ga je bilo skoraj 180, v zadnjih petih letih 424 milijonov. To je veliko več, kot danes zmore KAD, več kot predvidevajo palčni izračuni obeh skladov. Tudi o prvi izbiri nadzornega sveta naj odloča svet banke, kasneje se reproducira sam. Dodatna varovalka je daljše mandatno obdobje, recimo sedem let in pika.

Seveda, v parlamentu in vladi bodo ravnali drugače. SDS hoče na prangerju Jamnika in njegove, SD lovi Janšo, vsi pa se borijo za volitve leta 2022. Vsebina nikogar ne zanima, leto 2070 še toliko manj. Če desnica želi rešiti demografijo države, bo morala sprejeti migrante. Če levica meri na prihodnjo socialno vzdržnost, se mora rešiti političnega kapitalizma. Toda za Kremenčkove na obeh straneh je oboje leseno železo.