Neopazne, a često zmagovite prevare

Bernard Nežmah

9. 10. 2020  |  Mladina 41  |  Pamflet

Evropski parlament je izglasoval resolucijo o zaščiti demokracije in pravne države. Potezo pojasnjujejo s tem, da države, ki bodo kršile evropsko postavo, v prihodnje ne bodo dobile sredstev iz evropske blagajne. Jasno in smiselno. Toda mediji že hkrati prinašajo napoved, da bodo s tem ukrepom omejili oblast aktualnim vladam na Poljskem in na Madžarskem. A ta visokodoneča resolucija je v sebi nebulozna. Kdo in po kakšnih kriterijih bo odločal, kaj so kršitve in kaj bodo sankcije? Ko Slovenija ni implementirala evropske uredbe o omejevanju hrupa, bo za to kršitev denimo kaznovana z zamrznitvijo polmilijardne pomoči, Poljska pa zaradi reforme imenovanja sodnikov z dvema milijardama? Povezati sankcije z vsebinami in to po vseh državah Evrope, je utopični projekt. Zato aktualna resolucija deluje le kot ideološko-politična manifestacija, ki služi kot naboj politikom, ki se afirmirajo z izrekanjem obsodb vzhodnim avtoritarcem. Kar je sicer skregano z realnostjo, ko z istim pojmom avtokrata opisujejo Orbána in Lukašenka.

Ta navada etiketiranja je na Slovenskem še posebej udomačena. Pogled na Putinovo Rusijo večinoma prinese takojšnjo predstavo volilnih goljufij. Toda velja si ogledati lokalne volitve v Velenju in Tomsku.

Velenje. Še pred dnevom volitev je kandidat Dobre države Benjamin Strozak vložil pritožbo na volilno komisijo zaradi kršenja zakona o volilni kampanji. V Velenju se je namreč ekipa sedanjega v.d. župana in aktualnega županskega kandidata odločila, da v mestu ponudi brezplačne panoje za oglase. Odlično, vsi kandidati bodo imeli prost dostop vsaj do delne promocije. A kaj ko je rok za prijavo potekel, še preden so njegovi protikandidati vložili kandidature. Evidentna zloraba, v ljudskem jeziku – predvolilna goljufija, ki krši načelo enakosti kandidatov. Če imaš po celem mestu nalepljene svoje podobe na brezplačnih javnih mestih, si še pred tekmo dobil ogromno prednost. Toda za tam vodečo SD je to samoumevno. Tako kot če bi Alaphilippe na Touru štartal pol ure pred Rogličem in tekmeci. Zaradi kršenja postopkov bi morali volitve v Velenju takoj odpovedati!!! No, bolj verjetno bo po dosedanji tradiciji malih prevar to veljalo za drobno in neusodno napako.

Tomsk. V času, ko se je politik Navalni zdravil v Berlinu, so potekale volitve, na katerih je Putinova Edina Rusija doživela hud poraz, osvojila je manj kot polovico mestne dume, enega večjih uspehov pa so dosegli kandidati Navalnega. Čudo? Nak njegova izvoljena deputatka Ksenija Fadajeva je v intervjuju za Novajo Gazeto povedala, da so imeli na volitvah 150 svojih nadzornikov, ki so bdeli nad rezultati pozno v noč, vse dokler niso bili podpisani protokoli volilnih rezultatov. In decidirano izjavila, da v Tomsku ni bilo nobenih goljufij in falsifikacij na volitvah.

V bitki idej nekateri protagonisti nad neenakopravnimi razmerami kdaj obupajo in protestno zapustijo prizorišče. V oddaji na televiziji Rusija 1 so vsi udeleženci tolkli po poljskem radijskem uredniku Przemysławu Marzecu, ki je zrevoltiran sredi oddaje odšel iz studia. Toda odhajajoč je poskušal sneti slušalke, a si pri tem tako nerodno poveznil očala čez čelo, da je reč izpadla kot burleska. Še posebej, ko je iz zaodrja prosil, da ga odklopijo, voditelj pa ga je porogljivo dražil, naj se vrne v studio, kjer mu bodo pomagali. Brezobzirni napad, ki pa se je začel, ko je Poljak za 60 tisoč padlih sovjetskih vojakov na Poljskem ob koncu druge vojne dejal, da se niso borili za osvoboditev Poljske, ampak za interese sovjetske države.

Moskva je nasploh težak kraj za upornike. Na usodni seji partijskega vrha sredi dvajsetih, ko sta se za Leninovo dediščino udarila Stalin in Trocki, je slednji v nekem trenutku protestno odšel iz dvorane. Naš največji poznavalec stalinizma prof. Marjan Britovšek je napeto sceno, ki naj bi ojačala figuro Trockega, opisal v pitoresknem detajlu: vsa publika je opazovala voditelja rdeče armade, ki se muči z odpiranjem težkih vrat, potem pa, ko jih je hotel zaloputniti, so se ta prav počasi zapirala. In Trocki je bitko izgubil kot nemočna in smešna figura.

V podobno situacijo koraka Desus. Na začetku leta je po bolečem volilnem porazu odšel večni predsednik Karl Erjavec, ki medijem sploh ni dal izjave, rekoč, da se umika iz politike. In veliki poraženec je zdaj napovedal zmagovito vrnitev. Desus je vsekakor stranka onkraj vseh parametrov. Po javnomnenjskih anketah so mesece imeli drug najbolj priljubljeni obraz z Aleksandro Pivec, ki so jo potem likvidirali, sedaj, ko je drugi najbolj popularni anketni politik v državi minister Tomaž Gantar, pa namesto njega iz naftalina potegnejo Karla. Tako samouničujoče stranke sodobni čas ne pomni.

Osrednja tema pa je napoved nove vlade z mandatarjem Jožetom P. Damijanom. Vsi dominantni mediji so v osrednjih prispevkih povzemali, kako voditelji SD, LMŠ, SAB in Levice kujejo program s kandidatom, ki da bo zrušil Janševo vlado. In ustvarili monumentalni psevdodogodek. Štirim strankam opozicije do sedaj ni uspelo interpelirati niti enega ministra vlade, v več poskusih niti enkrat doslej niso zbrali večine 46 glasov. Je tokrat drugače? Nikakor, nobene evidence, da so zbrali parlamentarno večino, še več, povedali so, da ne bodo nikogar silili, da se jim pridruži. So potem mediji prispevke omejili v kratko sporočilo, kaj napovedujejo in da njihove pretenzije nimajo nobene materialne podlage? Nasprotno, reč servirajo kot glorijozni pohod na vrh lokalnega Mt. Everesta.