Habermas ima prav

dr. Bogomir Kovač

9. 10. 2020  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Združitev Nemčije pred tridesetimi leti, 3. oktobra 1990, velja še danes za prelomno povojno diplomatsko odločitev, politično-ekonomski eksperiment brez primere. Nemško vprašanje je določalo usodo 20. stoletja. Botrovalo je dvema svetovnima vojnama, vzponu evropskega socializma in komunističnih oblasti, razvoju evropskih integracij, širitvi EU in razvoju novih držav. Nemške politične frustracije so do polovice stoletja skoraj uničile Evropo, danes je steber njene politično-ekonomske stabilizacije. V devetdesetih letih je bila največji evropski bolnik, zadnja leta postaja ekonomski garant razvoja EU. Nemčija je bila vedno prevelika za Evropo in premajhna za globalnega hegemona. Nemška združitev je po štiridesetih letih ekonomsko uspela, politično pa ni izpolnila pričakovanj ljudi. Bolj je zadovoljila hotenja politično-ekonomskih elit in kapitala, manj je prispevala k večji enakosti in blaginji srednjega razreda. Slovenska razdružitev z Jugoslavijo sovpada s kaotičnim obdobjem. Usodi obeh držav sta povezani, slovenske osamosvojitve ne bi bilo brez nemške združitve.

»Nemški problem« in njegovo možno rešitev je 28. februarja 1944 na King’s College v Cambridgeu prvič javno izpostavil Hayek. Usoda povojne Evrope je odvisna od tega, kaj se bo zgodilo z Nemčijo. Nemčija je konec 19. stoletja postala industrijska velesila, njena ekonomska uspešnost pa ni bila sorazmerna z njenim političnim položajem. Od tod militaristične in kolonialne frustracije zadnjega nemškega cesarja Viljema II. in kasneje Hitlerjeve politične norosti z nacistično Nemčijo. Nemški problem je torej politično-ekonomsko uveljavljanje Nemčije v Evropi in po svetu, najvišja cena njegovega reševanja pa sta dve svetovni vojni. Mnogi so zato videli rešitev nemškega vprašanja v političnem izbrisu države in v visokih ekonomskih sankcijah, zmagala pa je ideja mehke ekonomske (po)moči (Marshallov plan) in povezovanja Nemčije v evropsko skupnost držav. Toda rešitev je bila polovična. Nemčijo so razbili v dve državi (ZRN in NDR), razdelili na dva sistema (kapitalizem in socializem) ter jo razmejili med dve geostrateški sili (ZDA, SZ). Berlinski zid in Brandenburška vrata sta bila simbolna meja teh svetov.

Politična integracija EU v imenu in na račun pacifikacije Zahodne Nemčije v petdesetih letih ni uspela, toda evropski duh ekonomskih integracij je kljub temu napolnil nemški ordoliberalizem. Nemčija in EU sta postajali vse bolj povezani in soodvisni druga od druge. Združitev Nemčije je bila vseskozi politična agenda nemške vlade v Bonnu. Konec osemdesetih so se zvezde Nemcem poklopile. Komunistični režimi na vzhodu Evrope so razpadli, SZ je z Gorbačovom razprla svoj objem, nastopil je popoln politični kaos, poln preobratov in improvizacij. Kohlov program združitve Nemčije v desetih točkah, objavljen 28. novembra 1989, ni imel jasne politične agende niti prave operativnosti. Ljudje v NDR so zahtevali takojšnjo združitev, evropski voditelji pa so omahovali. Na koncu se je vse izteklo, vsak je dobil svoje. ZDA globalni umik SZ, Gorbačov dolarske kredite, Britanci so zaradi ZDA umaknili veto, Pariz je priznanje zamenjal za sprejem Delorsovega načrta poglabljanja EU (EMU). Nemška združitev in evropska integracija sta bili spet dve plati iste medalje.

Toda težave postsocialistične tranzicije so bile večje od pričakovanj. Gospodarstvo vzhodnih dežel se je sesulo, brezposelnost povečala, konkurenčnost je padla zaradi šibke ekonomike, izjemne apreciacije vzhodnonemške marke in izgube vzhodnih trgov. Zlom vzhodnega gospodarstva je bil neizbežen, sledila je sporna privatizacija s prevzemi, ki jo je vodila vladna agencija Treuhandanstalt. Po štirih letih je končala svoje poslovanje s 120 milijardami izgube, polna poslovnih škandalov in političnih malverzacij. Vzhodni Nemci so ekonomsko konvergenco videli kot del politične prevare. Toda razvojna vrzel se je kljub temu zmanjšala. V ZRN je bil leta 1991 BDP na prebivalca dvakrat večji kot v DDR, leta 2018 je BDP na vzhodu le še za tretjino manjši, toda plače so nižje, brezposelnost za tretjino višja … Med tridesetimi najpomembnejšimi nemškimi podjetji ni nobenega na Vzhodu, sedeži večine korporacij so na Zahodu. Toda Musk postavlja danes Teslo za 12.000 zaposlenih v zaledju Berlina, visoka tehnologija se danes seli na Vzhod … Združitev je ekonomsko uspela, politične tegobe pa so ostale.

Nemčija je za združitev v devetdesetih plačala visoko razvojno ceno, toda evro, nova EMU in fiskalna arhitektura EU so ji bile po letu 2000 pisane na kožo. Hartzeve reforme na trgu dela so povečale nemško konkurenčnost, toda poglobile neenakosti in politično nezadovoljstvo Nemcev. Presežki v nemški plačilni bilanci so jo ekonomsko krepili, toda oslabili ravnovesja znotraj EU. Nemčija je po letu 2010 s svojo fiskalno obsedenostjo glede varčevanja in zadolževanja skoraj pokopala EU, podobno usodo je imela v migrantski krizi leta 2015. Danes jo pretresa lastni rasistični nacionalizem, politični vzpon AfD in Pegida imata svoje korenine v letih nemške združitve in tragedijah ljudi v Rostocku (1992) in Solingenu (1993). Politična kriza po volitvah v Turingiji in drugod je dokončno pretresla vodilno CDU/CSU, politični oportunizem in populistično spogledovanje z nacionalsocialistično desnico Nemčijo vrača na nevarna brezpotja EU. Habermas te dni upravičeno svari pred tem.

Nemško vprašanje ostaja po tridesetih letih še vedno politični problem EU. Združitev Nemčije je uspela znotraj evropskih integracij, toda ekonomski uspeh je spet prikril vzpon desnega nacionalizma. Nemčija se je glede tega znašla tam, kjer je nekoč že bila, Evropa pa tudi. Za zdaj Nemčiji v EU ustreza mehka politična moč, ameriški patent povojne ekonomske prevlade. Zato Nemčija ostaja evropski problem. Ekonomski spomin nanj morda vara, politično hrepenenje pa zavaja.