Vzporedna resničnost

Heni Erceg

9. 10. 2020  |  Mladina 41  |  Hrvaška

Medtem ko je poslanka vodilne srbske stranke govorila v parlamentu, se je predsednik hrvaške vlade v vasi Varivode udeležil žalne slovesnosti v spomin na srbske civiliste, pobite po izteku vojaških operacij leta 1995, in ekumenske maše, posvečene spravi med Hrvati in Srbi. Srbska poslanka si je prislužila opomin, ker je izrekla resnico o ustašizaciji Hrvaške – navedla je kopico ulic, ki se v številnih hrvaških mestih imenujejo po ustaških zločincih, odgovornih za množično pobijanje srbskega prebivalstva, s katerim je Neodvisna država Hrvaška udejanjala politiko rasne in etnične čistosti.

Podrobno je navedla njihova imena in funkcije in nato zatrdila, da bi država lahko in bi v skladu z ustavo tudi morala visokim uradnikom NDH odvzeti to čast, ki jim jo je bila podelila že takoj na začetku državne samostojnosti po volji in napotkih prvega predsednika Franja Tuđmana. »Namen tega početja je bila rehabilitacija ustaškega režima,« je poudarila poslanka in dodala, da niti pozivi medijev niti protesti nevladnih organizacij in antifašistov niso obrodili nikakršnih sadov. Seveda je s tem povzročila neobvladljiv bes parlamentarnih desničarjev, tistih, s katerimi je njena stranka sicer v partnerskem odnosu. Spet se je pokazalo, da ima zabloda, utemeljena na mnenju, da manjšine lahko obstanejo in se razvijajo samo, če podpirajo oblast, v praksi popolnoma drugačne učinke.

Prav takšne, kakršne je predstavil predsednik vlade na žalni slovesnosti v Varivodah z revizionističnim prikazovanjem zločina – najprej je priznal, da je bil nad srbskimi civilisti storjen zločin, potem pa cinično zatrdil, da so vse zločine zagrešili »neodgovorni posamezniki« mimo volje tedanje oblasti, kljub temu pa je »naša civilizacijska dolžnost, da žrtvam zagotovimo pravico in zadoščenje«. Te besede je poslušal tudi Jovan Berić, ki je med skoraj dve desetletji trajajočim sodnim procesom komajda uveljavil pravico do skromne odškodnine zaradi zahrbtnega uboja svojih staršev. Država bo torej prevzela stroške zločinov, morilci pa ne bodo nikoli postavljeni na zatožno klop, saj vse do danes še nikomur niso sodili niti zaradi enega samega zločina nad srbskimi civilisti.

Zato je bil premierov prihod na kraj zločina zgolj ceneno podkupovanje manjšine, brez katere ni parlamentarne večine, in priložnost, da tedanji državni vrh in politiko etničnega čiščenja ponovno odveže odgovornosti za poboj približno 700 srbskih civilistov, potem ko so se vojaške operacije že končale. »Ta zločin je žalitev za Hrvaško« in »dejanje posameznikov«, ker »to nikoli ni bila politika hrvaške države in vojaškega vrha, še zlasti pa ne predsednika Tuđmana,« je blebetal premier in skušal tako izbrisati spomin na vse tiste gnusne govore Franja Tuđmana med obhodom osvobojenih območij. »Zaradi modrosti naših odločitev in našega vodstva so Srbi izginili v dveh, treh dneh … Želimo jim srečno pot!« Te poglavarjeve besede so navdihnile omenjene premierove »posameznike«, da so še mesec po vojni pobijali srbske starčke in ropali njihovo lastnino.

Naj bi bila prav Tuđmanova laž, izrečena leto po vojni, da je bilo »vseh 587 tisoč Srbov oboroženih«, opravičilo za zločine? Mar predsednik vlade in HDZ danes z mimogrednim ekumenizmom na kraju zločina v resnici ne poveličuje prav tiste politike, ki je povzročila tragično zdesetkanje srbskega prebivalstva? Sicer pa, če so zločini nad srbskimi civilisti »žalitev za Hrvaško«, bi se premier drznil namesto na tisto vaško ledino priti v »hrvaški« Split in iste besede izreči pred nekdanjim taboriščem Lora, kjer so zelo institucionalno, v državni ustanovi, do smrti mučili meščane Splita srbske narodnosti? In ali ni »žalitev za Hrvaško« tudi spomenik, ki ga je država postavila pripadnikom vojaške enote, iz katere so nanovačili morilce iz Lore?

Če je tako, ni razloga za navdušenje nad pomembnim napredkom v hrvašk o-srbskih odnosih, dokle r predsednik vladajoče stranke oblast iz devetdesetih let odvezuje odgovornosti, čeprav je, ko so gorele srbske hiše, pozivala, naj se ne uničujejo, ker so zdaj »last hrvaške države in se bodo vanje vselili hrvaški begunci«. To državno vodstvo je storilo prav vse, da se srbski begunci ne bi nikoli več vrnili, tako da je še danes komaj kje kakšen; Varivode so do vojne imele 500 prebivalcev in šolo … Danes tam v nemogočih razmerah, brez osnovne infrastrukture, živi 70 ljudi. Medtem so zastarali ropi in zločini, za katere so, ve se, krivi zgolj brezimni, podivjani posamezniki, nikakor pa ne tudi politika HDZ. Tista večna, o kateri premier in predsednik partije, naslednice politike Franja Tuđmana, ne bo nikoli podvomil, kaj šele, da bi jo obsodil.

Če bi bilo drugače, če bi lahko govorili o zrelem priznavanju pogubne nacionalistične ideologije, bi bile »žalitev za Hrvaško« ulice, ki nosijo imena ustaških zlikovcev, prav tako spominska plošča na Narodnem domu v mestu v bližini Zagreba z imeni Hrvatov, ki so »življenje darovali na oltar Neodvisne države Hrvaške, svoje edine domovine v času od leta 1941 do 1945«. Skupaj s pozdravom: Za dom spremni! Ploščo so odkrili leta 1993 v navzočnosti vodilnih predstavnikov oblasti in HDZ kot grožnjo Srbom in zastavek nove Hrvaške, ki se ponaša s svojo ustaško dediščino.

Dokler torej ne bo dovolj politične moči, da bi to izkrivljeno resničnost povezala z njenimi oblikovalci in razglasila za »žalitev za Hrvaško«, se ta država ne bo izkopala iz blatnih jarkov iz devetdesetih let. Še huje, iz tistih iz leta 1941.