Tiranija izbir

dr. Bogomir Kovač

23. 10. 2020  |  Mladina 43  |  Ekonomija

Drama drugega evropskega vala pandemije covid-19 je na vrhuncu, Slovenija tiči tokrat v skupini držav na njegovem vrhu. Začarani krog političnega inženiringa v domala militarističnem spopadu z njo se zapira. Epidemiološki trojček karantene-maske-higiena je spet edino zdravilo, podaljševanje ekonomske recesije postaja dejstvo, globalizacija in liberalna demokracija sta na kolenih. Drugi val je v Sloveniji tokrat razgalil odgovornost in nesposobnost Janševe administracije, gostijo se tudi različne alternativne politično-ekonomske pobude. Epidemiološki ukrepi vlade imajo več pomenov, poleg zdravstvene zaščite so del oblastne politične hegemonije. Toda prava tiranija izbir nas šele čaka. Zdravniki bodo odločali, koga zdraviti ali ne, politiki o preživetju ali pokopu liberalne demokracije, ekonomi o staccatu selektivnih ukrepov pomoči. To pandemijo bomo do volitev ugnali, toda izgube liberalne demokracije in recesije bodo veliko večje. In prav ta izbira je najbolj prikrita in zato tako usodna.

Drugi val epidemij je običajno večji in intenzivnejši od prvega, notranja cikličnost epidemij je dejstvo, ne glede na različne pristope držav. Prirast in obseg novih okužb nas tokrat uvrščata na evropski vrh držav in težko se bomo na koncu drugega vala razglašali za zmagovalce, kot obljublja premier. Sedaj vemo tudi za vrstni red navideznih političnih prioritet oblasti, najprej omejevanje števila smrtnih žrtev pandemije, potem pride zdravje vseh ljudi in na koncu delovanje države in ekonomije. Navidezno dilem ni. Dokler ima prednost epidemiologija in ne ekonomija, širjenje virusa najhitreje ustavi splošna karantena. Prvi val epidemije je večina vlad EU posegla po njej. Države s strožjimi ukrepi so bile uspešnejše na zdravstvenem področju, one druge brez karanten na gospodarskem. Slovenija je dober primer prve skupine, Švedska ponuja izkušnjo druge. Švedska je ostala nekakšen šampion svoboščin in socialne kohezivnosti, mi drsimo v močvirje nekakšne iliberalne demokracije.

Trikotnik omejitvenih političnih ukrepov proti širitvi virusa, gospodarskega preživetja in robustnosti zdravstva se tudi pri drugem valu vrti v začaranem krogu. Danes, pri tisoč okužbah na dan, je zdravstveni sistem pred kolapsom, politično se vračamo v čas karanten in novih ekonomskih prepovedi delovanja. To je najboljši dokaz, da sedanji sistem ne deluje, ne zdravstveno in ne politično. Krivi smo seveda vsi, odgovoren ni nihče, ne zdravstveni menedžment in še manj vlada. Zadrega pa je dvojna. Prvič, politični inženiring, ki ga je ob obeh valovih ubrala Janševa vlada, vedno trči ob svoje nezmožnosti. Ne more in ne zmore načrtovati družbe ter usmerjati posameznikov in njihovih življenj. Toda zakaj racionalni ljudje s samoohranitvenim nagonom ravnajo glede okužb tako lahkomiselno in neodgovorno? Preprosto, najprej so jim oblasti nasilno odvzele »samoodgovornost«, hkrati pa so se same kompromitirale, ko prve niso spoštovale lastnih pravil. Zato ji ljudje ne verjamejo in živijo v vzporednem svetu nepokorščine. To je kriza zaupanja, rast okužb dokazuje krizo legitimnosti Janševe oblasti. Druga dilema zadeva družbeno blaginjo ljudi, ki velja za razvojno prioriteto te države. Če to postavimo v ospredje, potem ne morete reševati zgolj življenj bolnikov s covidom. Že danes zaradi tega trpijo drugi bolniki, povečujeta se neenakost in siromaštvo večine, trpijo svoboščine posameznikov in tudi demokratični ustroj družbe. Problem pandemije je holističen, rešitve pa enostranske, namesto idejne odprtosti vlada ideologija enoumja. Podobno smo pred leti živeli pod neoliberalno religijo uravnoteženih javnih financ za vsako ceno, slavni »Zujf« je otrok Janševe administracije, njegova razvojna škoda je izjemna. Danes se tej dogmi odpovedujejo vsi, ker imamo novo – ohranjanje človekovega življenja. To je vrednota, domala samoumevna človekova pravica, v imenu katere smo poteptali druge. Zato nas bodeča žica na meji brani pred tujci, sedaj imamo policijsko uro na pragu svojih domov in oblast. Toda v njenem imenu vse bolj teptamo druge. Že leta delamo bodeče ograje na mejah, da se ubranimo tujcev, sedaj imamo policijske ure na pragu svojih domov, vsakodnevno nam Kacin sporoča, kaj smemo in česa ne. Smo torej sredi nekakšne iliberalne demokracije.

Tocqueville je prvotno demokracijo prevedel na tiranije večine, v parlamentarnih okvirih postaja hkrati žrtev mimikrije strankokracij. Liberalna demokracija je njena nadgradnja, ker ščiti pravice posameznika ali drugih manjšin. Neznosna lahkotnost, s katero se države v imenu boja proti pandemiji odrekajo liberalni demokraciji v imenu prestrukturiranja moči in utrjevanja oblasti, je zastrašujoča. Orbanizacija ni samo madžarsko dejstvo in usoda Slovenije 2022, to je hkrati sporna nova evropska normalnost. Samo Španija je letos zaradi pandemije korektno izpeljala proceduro redukcije človekovih pravic (izredno stanje države), pri nas je ustavno sodišče dalo pravno pokritje izvršni veji oblasti. Strah pred preživetjem v tej pandemiji opredeljuje tržnico človekovih pravic. Na prvo žogo smo ocenili, da pravica do življenja in zdravja odtehta vse druge pravice, politične, ekonomske, socialne ... In zato smo tukaj, kjer smo.

In kaj ponuja politika sredi drugega vala? Politična razprava o prihodnosti države in boju proti pandemiji postaja bolj artikulirana, toda za zdaj zamejena. Eno je politična angažiranost, drugo politična aritmetika parlamentarnih glasov. Koalicija ustavnega loka za zdaj ponuja največ, toda pri KUL pomirja predvsem kratica. Janša ima dobre karte. Uspel je razdvojiti poslance DeSUS od stranke, SMC je politično truplo, zato poslanci skrbijo za svoje plače in ne za volivce. Jelinčič bo zabarantal zadnjo dražbeno ceno glasov in to je ves semenj politične ničevosti tega trenutka. Dovolj za preživetje pritlehnih elit, premalo za prihodnost države.