Štiri leta kasneje

dr. Bogomir Kovač

6. 11. 2020  |  Mladina 45  |  Ekonomija

Ameriške volitve 2020 delujejo kot dober teater absurda. Na osrednjem prizorišču sta se spopadla junaka, ki sodita vsak po svoje v muzej politične zgodovine. Trump zaradi svojega katastrofalnega vodenja države, Biden zaradi svoje anemičnosti. Volilni izidi se za zdaj bolj nagibajo na Bidnovo stran, toda politična in pravna bitka za njihovo potrditev bo trajala še mesece. Trump ne bo nikoli priznal poraza, Biden bo moral opravičevati svojo morebitno zmago, oboje bo na ulice pognalo jezne politične poražence. Politična kriza je zato v ZDA neizbežna. Demokratom bo morda uspelo s strategijo normalizacije ZDA, republikanci bi svoje zmagoslavje spremenili v tragedijo te države. Oboje nevarno stopnjuje domačo in mednarodno kaotičnost. ZDA potrebujejo korenite politično-ekonomske reforme, toda zanje nimajo ne moči in ne pravih ljudi. Robustnost njene tržne ekonomije in politične demokracije ni več panaceja za pokritje dosedanjih razvojnih zablod. Obstaja upanje, da je Trump zgolj politična zabloda in ne nova groteskna normala ZDA.

Leta 2020 se v marsičem ponavlja usoda volilnega leta 2016. Pred štirimi leti so analitiki pisali, da je s Trumpom zmagala politika rasizma, seksizma, etnocentrizma, ekonomskega nacionalizma in mednarodnega izolacionizma. Štiri leta kasneje je ta socialna in politična patologija ameriška realnost, ekonomska vojna s Kitajsko in hladna z Rusijo pa tudi. Trump je doma obudil tradicionalni ameriški strah pred socializmom, na globalni ravni so ZDA postale grobar lastne povojne konstrukcije mednarodne ureditve sveta. Demokrati so takrat in danes želeli evropeizirati ZDA, republikanci so jih s Trumpom uspešno sesuli vase.

Toda kontroverznost in politična apokalipsa letošnjih ameriških volitev nista nobena novost. Volitve so bile leta 1856 in 1860 neposredno prepletene z državljansko vojno, leta 1876 so jo skoraj ponovno zanetile. Slabih sto let kasneje, leta 1968, so ZDA na robu revolucionarnih prevratov, leta 2000 je republikanec G. W. Bush na Floridi zaradi spornega preštevanja glasov sprožil ustavno krizo … Skratka, ameriške volitve so pogosto naplavile grožnje secesije ali pa revolucije, toda hkrati so ZDA tudi v 21. stoletju ohranile čudaški in arhaični volilni sistem. Ta nagrajuje manjšino nad politično večino, zanj niso pomembne politične preference ljudi temveč interesi kapitala, povsod prevladuje strankarski duopol in večne politične manipulacije. Digitalni svet socialnih omrežij in kibernetskih prevar je ta demokratični primanjkljaj samo še poglobil. Tudi te volitve bodo zaradi množičnega glasovanja po pošti obveljale za pravno sporne in politično problematične. Zato so ZDA danes bližje tihi državljanski vojni kot pa normalizaciji razmer. Trumpov avtoritarni populizem bo ob porazu zgolj eksplozivni politični koktajl.

Trumpizem z ameriškim unilaterizmom in predsednikovo diplomatsko neotesanostjo je za zdaj mogoče amortizirati. Tam namreč velja preprosta ameriška formula, da zunanjo politiko ZDA vodijo strateški interesi ameriškega biznisa in vojaške prevlade. Toda doma je politično- ekonomska enačba veliko bolj zapletena. Politična kriza se stopnjuje že dve leti, pandemija jo je zgolj poglobila in zaostrila. Trumpov ekonomski uspeh je bolj del odboja po veliki recesiji kot plod pravih politik njegove vlade. Proračunska in zunanjetrgovinska neravnotežja so ostala, socialna in razvojna tudi, nobenega preboja zunaj korporativne Amerike ni prinesel. V štirih letih je BDP povprečno rasel za 2,3 odstotka, hkrati so se plače najrevnejših povečale za 4,7 odstotka na leto, podjetniško zaupanje je najvišje po letu 1990, brezposelnost najnižja v tem desetletju. Toda nobeno kosilo ni zastonj. Davčne olajšave povečujejo neenakosti, omejevanje zaposlovanja tujcev je ogrozilo tehnološko napredne panoge, deregulacija pa ekološke cilje naprednih federalnih držav. Tudi protekcionizem in ekonomska vojna s Kitajsko prinašata protislovne učinke. Amerika je danes bližje sekularni stagnaciji kot odrešilni ekonomski rasti.

ZDA so zato pred veliko politično-ekonomsko preizkušnjo. Trump ponuja nadaljevanje svojih dosedanjih politik, Biden postavlja v ospredje antikoronske ukrepe, investicije v infrastrukturo, trajnostno energijo in nove tehnologije. Trump je bližji ekonomiki ponudbe, Biden ekonomiki povpraševanja, prvi stavi na mednarodni unilaterizem, Biden na obnovitev multilaterizma, Kitajska pa je za oba podoben problem. Biden bi povečal proračunske izdatke v zdravstvu, izobraževanju in za socialne pomoči, povišal davke in znižal vojaški proračun. Trump bi ravnal nasprotno. Zgodovina nas uči, da so bili v preteklosti s takšnimi ekonomskimi politikami uspešnejši demokrati kot republikanci. Toda vse bo tokrat odvisno od obvladovanja kongresa ter senata, predvsem pa odločitev sodišč. Socialni konsenz je lahko novo družbeno lepilo, čeprav ga tod vsi razumejo kot nevarnost socializma. Zato Sanders ni mogel in smel v letošnjo politično bitko s Trumpom.

Niti Trump niti Biden nista arhitekta nove geopolitične podobe sveta. EU lažje shaja z Bidnom kot Trumpom. ZDA so že doslej zabile nekaj spornih klinov med staro in novo EU, na Balkanu in vzhodnem Sredozemlju. Toda EU je za ZDA samo še geostrateški drobiž. Slovenija je z Janšo nerodno stavila na Trumpa, znotraj EU ji bo bližje Biden. Toda za ZDA štejejo naši nakupi jedrskih reaktorjev in orožja, pa kako odločno bomo zavrnili Kitajsko. Na lepo Melanijo ne računajo več niti v Sevnici. Za Kamalo Harris se bo treba šele potruditi.