Nevarna prihodnost

dr. Bogomir Kovač

13. 11. 2020  |  Mladina 46  |  Ekonomija

Kitajski investitorji in Huawei so postali v okviru Janševe administracije nezaželeni in problematični. Slovenija je skupaj z EU potonila v Trumpovi trgovinski vojni s Kitajsko. Spodrsljaji politične in ekonomske diplomacije so polni amaterizma in omahovanj med vplivnimi centri moči. Večni ekonomski strahovi in politična zbeganost so posledica slabih strateških usmeritev in nejasnih interesov države. Zato smo tako nespretni pri velikih projektih z močnimi investitorji in zaletavi pri njihovih političnih prisklednikih. Tako smo pred leti vsevprek sprejemali države EU, omahovali s Kitajsko in Rusijo in se sedaj brezglavo poklonili Trumpovim jurišnikom. EU je glede Kitajske v dilemi, kriza odnosov z ZDA in lastna politična nemoč sta jo dodobra ohromile. Evropa je v sedanji geostrateški igri vse bolj obrobni igralec, iz svetovnega centra moči postaja globalna periferija. Za Slovenijo kot majhno in mlado državo, članico EU, so to negotovi in nevarni časi. Zato je sedanji Janšev trumpizem vsaj tako bedast kot tvegan. Na srečo je Janša kljub vsemu prehoden politični fenomen, neumnosti držav žal ne.

EU in Kitajska sta dve globalni politično-ekonomski sili, podjetja in ljudje na obeh straneh si želijo novih priložnosti, tehnoloških, finančnih, tržnih povezanosti. Kitajski vzpon pred desetletji so tlakovala tudi evropska podjetja, za EU je Kitajska nepogrešljiv člen dobavnih verig, prodajnih trgov in tehnološkega sodelovanja. Evropsko-kitajski blagovni in investicijski posli so bistven del krepitve obojestranskih odnosov in interesov. Kitajska je na hitro pot internacionalizacije stopila po letu 2011, enajsta petletka opredeljuje sedem vodilnih področij izvoza, dvanajsta »svilno pot« globalnega prodora. Ta »nova normala« temelji na globalni tehnološki in proizvodni osamosvojitvi (pobuda »Made in China 2025) in investicijski ekspanziji, zlasti v EU, Afriko in LA.

EU ima več kot 6500 milijard evrov tujih investicij iz držav zunaj njenih meja. Kitajska je s svojimi 350 milijardami evrov in skoraj 400 prevzetimi podjetji v zadnjih desetih letih šele na začetku želenih poti. Toda Kitajska ima na drugi strani skoraj 1800 milijard evrov tujih investicij in EU je njihov pomemben člen. V zadnjih desetih letih so kitajske investicije v EU sprva spektakularno rasle, po letu 2016 pa so začele padati, nekaj zaradi Trumpove politike, pa tudi evropskih zapletov s kitajsko »svilno potjo«. Na eni strani vemo, da so kitajske investicije pod skrbnim političnim nadzorom Pekinga. Toda tudi EU je leta 2018 sprožila podoben postopek o političnem preverjanju tujih investicij v EU. Na obeh straneh navajajo varnostne razloge in javni strateški interes, star ameriški politični patent. Zaplet je na dlani. Kitajska ima zunanjetrgovinski presežek, zato je izvoz kapitala predvidljiv in racionalen izhod. EU očitno pri tem niha med ameriškim protekcionizmom in odprtim dogovorom o sodelovanju s Kitajsko. Izbira ni enostavna.

Iskanje bilateralnega sporazuma med EU in Kitajsko o investicijskem sodelovanju (BIA) traja od leta 2012, morda ga bo leta 2021 dokončalo predsedovanje Nemčije. Zadrege so na ravni EU v razmerju do članic, pa tudi do ZDA in kajpada Kitajske. Vsi bi posegli po bilateralnih dogovorih, problemi pa so globalni in povezani. Kitajska ne želi biti svetovna tovarna izdelkov pod tujimi blagovnimi znamkami, EU in ZDA želita zaščititi svoj dosedanji tehnološki in tržni položaj. Kitajska ima jasen načrt in centralistični pristop, EU in ZDA delujeta veliko bolj decentralizirano, neenotno in nepovezano. Trumpov udarec multilaterizmu je bil za EU streznitev, toda rešitev nista vrnitev Bidna in revitalizacija stare vloge ZDA in preživele svetovne ekonomske ureditve. Ta vlak je odpeljal, skupaj s konformizmom EU.

Potrebujemo drugačno multilateralno partnerstvo, sedanja pandemija je dovolj jasno globalno opozorilo, zakaj in kako. Potrebujemo sodelovanje in skupno družbeno odgovornost, novi protekcionizem ni rešitev, stari ekonomski liberalizem tudi ne. Načela recipročnosti, nediskriminacije in transparentnosti so edino univerzalno jedro novih institucionalnih aranžmajev. Lahko EU tu odigra svojo vlogo? Oxfordski zgodovinar Christopher Clark je v izjemni zgodovinski freski Mesečniki pojasnil, kam so nesposobne in pokvarjene politične elite pripeljale Evropo pred sto leti. Očitno svet brez vojnih ali naravnih kataklizem ni pripravljen na velike reforme, morda zmore majhne korake velikih sprememb. Sedanja globalizacija je prišla do lastnih meja, toda zahteva drugačno mreženje in ne sistemskega razpada. Ekonomski nacionalizem in mednarodni protekcionizem vodita v nove ekonomske in politične vojne. Zato je sedanja politizacija mednarodne trgovine in kapitalskega povezovanja tako nevarna.

Slovenija je znotraj teh sprememb videti povsem izgubljena. Nima jasne slike in razmisleka, kam in kako naprej. Leta 2016 smo omahovali pri kitajskih ponudbah, morda bi namesto Prage celo Ljubljana lahko postala stičišče kitajske »svilne poti«. Potem smo zamudili z evropskimi rešitvami glede presoj kitajskih investicij, v letu 2020 smo brez obotavljanja sledili interesom ZDA. Kitajsko smo leta 2016 pustili pred koprskim pristaniščem, leta 2020 smo jo izločili pri gradnji drugega tira, nespretno smo zaustavili Huaweiev 5G. Ne eno ne drugo ni bilo potrebno.

Kitajska je država političnega kapitalizma, majhne srednjeevropske članice EU je izbrala kot most do EU. To je legitimna politična kalkulacija, ki zahteva pameten odgovor. Zato sedanje slovenske poteze ne bodo brez posledic. Luka bo verjetno izgubila posle, Gorenje morda razvoj, slovenska podjetja na Kitajskem čakajo omejitve. Nekdaj je Slovenija bolje razumela neuvrščenost in ekonomsko ekvidistanco, kdaj in kako ščititi lastne interese, da ne prizadenete drugih. Danes tega očitno ne zmoremo več.