Virus samovolje

Heni Erceg

6. 11. 2020  |  Mladina 45  |  Hrvaška

Pred poljskim veleposlaništvom v Zagrebu so se zbrali aktivisti, da bi izrazili podporo Poljakinjam, ki protestirajo proti prepovedi splava na Poljskem. Bilo jih je kakih deset, pa vendar so se tam nemudoma znašli policisti, v treh vozilih jih je prišlo deset, vsi pripravljeni na »posredovanje«, če bi zaznali nespoštovanje epidemioloških ukrepov. Saj veste, maske in varnostna razdalja … Samo dan prej se je zaradi pirotehničnih sredstev, s katerimi so navijači nogometnega kluba Hajduk proslavljali rojstni dan, nebo nad Splitom obarvalo rdeče. Torcida je svoj rojstni dan, ne rojstnega dneva kluba, za katerega navija, slavila z vsemi mogočimi zažigalnimi sredstvi, tako da je med to orgijo, ki se je je udeležilo več tisoč navijačev, zagorelo nekaj avtomobilov in zabojnikov, poškodovane so bile strehe zgradb … Pa vendar so mediji poročali o »veličastnem praznovanju Torcidinega rojstnega dne«, o »Splitu, kjer vedo, kako se stvari streže«, celo gasilci so bili navdušeni, saj so tudi sami člani te navijaške skupine.

Tista peščica razumnih ljudi, kolikor jih je še ostalo v državi in še posebej v Splitu, pa se je vendarle spraševala, kako je bilo mogoče takšno divjanje pripadnikov Torcide, takšno očitno neupoštevanje epidemioloških ukrepov, v skladu s katerimi ni dovoljeno zbiranje več kot 50 ljudi, če pa se manjša skupina že zbere, mora vsak nositi masko in skrbeti za varnostno razdaljo. Razumni ljudje so se spraševali o tem, vendar zaman, kajti odgovori pristojnih so pravzaprav zgolj zunanji izraz neučinkovitosti države, neučinkovitosti oblasti, neučinkovitosti štaba za obrambo pred epidemijo … Če bi bilo drugače, bi policija tistega dne posredovala, saj se je prav takrat število bolnikov s covid-19 občutno povečalo, in bi preprečila divjanje, katerega posledice bodo meščani Splita kmalu občutili.

Notranji minister, premierovo trobilo, je blebetal nekakšne nesmisle, župan Splita, eno od številnih strašil iz vladajoče stranke, je bebasto pripomnil, da upa – slišite, upa! –, da nedovoljeno zbiranje navijačev ne bo imelo hujših posledic. Zanimivo bi bilo videti, kako bi se represivni organi, štabi in vlada odzvali, če bi se v Splitu na primer zbralo nekaj tisoč borcev za pravice ogroženega velikega leščurja ali nasprotnikov epidemioloških ukrepov, ki jih vlada sprejema mimo parlamenta, ali štaba, paraorgana, za katerega se je v zadnjih mesecih širjenja epidemije izkazalo, da ima bore malo opraviti z razumom. Lahko smo prepričani, da bi jih nemudoma razgnali, ko pa gre za Torcido, so stvari precej drugačne. Kajti ta skupek vsega mogočega je močno desničarsko gnezdo s primesmi fašizma in odkrite ksenofobije in prav zato pomembna volilna baza stranke na oblasti, takim pa je treba posvečati primerno pozornost, biti do njih obziren, celo kadar odkrito ogrožajo zdravje in svobodo drugih. Torcida je nekaj takega kot cerkev, ki ji prav tako nihče ne prepoveduje maš in ji nihče ničesar ne očita, čeprav so ravno ti »sveti« kraji pomembna žarišča širjenja okužb.

A po svoje so takšni »ekscesi« nekaj naravnega v državi, katere oblast se s pandemijo spoprijema z nenehnim improviziranjem, s priporočili in v prepričanju, da ima opraviti s civiliziranim narodom, ali še huje, katere oblast se odloča med zdravjem gospodarstva in zdravjem ljudstva in izbere prvo – gospodarstvo, večidel temelječe na storitvenih dejavnostih. Zato bi Hrvaška, ki je že zdaj na kolenih – če bi se vlada odločila za ukrepe, kakršne je sprejela večina evropskih držav, in zaprla restavracije, kavarne in gostinske obrate – pristala na goli riti. Od tod ta unikatni liberalni odnos hrvaške vlade do smrtonosne bolezni, od tod premierovo šaljivo zaupanje v »mentaliteto našega naroda«, ki mu priporoča odgovornost brez prisile, nekaj, kar je Hrvatom približno tako domače kot hudiču križ.

Zato še vedno ne nosijo maske tam, kjer bi morali, še naprej veseljačijo v velikih družbah, se norčujejo iz priporočil, kakšna je mentaliteta naroda – še ena premierova demagoška, populistična floskula –, pa se je lepo pokazalo tudi v neki kavarni v bližini Münchna, kjer je kakih sto Hrvatov nekaj proslavljalo, ne meneč se za stroge nemške epidemiološke ukrepe. Seveda je tamkajšnja policija vsakemu gostu odmerila po sto evrov kazni, lastnika kavarne pa kaznovala še posebej. Torcidina mentaliteta je torej v evropskih državah nesprejemljiva, drugače pa je na Hrvaškem, kjer je v bolnišnicah že zavladal kaos, zmogljivosti so zapolnjene, obolele pa zdravijo v nemogočih razmerah. Primanjkuje vsega, od respiratorjev do zdravil, ker modra vlada dopušča, da jo izsiljujejo veledrogerije – v resnici preprodajalci zdravil –, ki so zaradi dolgov države ustavile dobavo zdravil večini bolnišnic. Nimamo niti cepiva proti gripi in zdaj do njega skušajo priti prek zvez, priporočil zdravnikov, ki so vse poletje opozarjali na pomembnost večje precepljenosti prebivalstva, kot da ni slišal nihče. Primanjkuje več tisoč medicinskih sester, iz bolnišnic prihajajo anonimne prijave zdravnikov zaradi slabih razmer, v katerih so prisiljeni zdraviti obolele s covid19, bolniki z drugimi boleznimi pa sploh ne morejo več računati na kako resno bolnišnično obravnavo.

Prišel je čas plačila računa za sistemsko uničevanje javnega zdravstva, vlada je brez strategije za spoprijem z virusom, deležni smo bili le premierove satirične ugotovitve, da popolna ustavitev javnega življenja ni mogoča, ker je »naše ljudstvo drugačno«. Kaj to pomeni? Močnejše? Bolj privrženo osebni svobodi, pa čeprav s tem ogroža druge? A vse to blebetanje nikakor ne pomeni, da predsednik vlade ne bo že jutri sam s svojim partijskim komitejem, ker opozicije tako ali tako nihče nič ne vpraša, presodil, da je čas za uvedbo policijske ure, in bo mimo ustave in odločitve dveh tretjin parlamenta svobodo omejil vsem državljanom. Bomo sposobni zagotoviti čredno imunost proti temu virusu? Virusu diktature.