Danse macabre

Heni Erceg

20. 11. 2020  |  Mladina 47  |  Hrvaška

Nemara pa je imel prav model, ki mi je, kakopak brez maske, dihal za ovratnik, na opozorilo, naj se vendar malo odmakne, pa me je prešerno zavrnil, češ da je ta virus zgolj širjenje panike in spletka farmacevtske industrije in da gre v resnici za čisto navaden prehlad. Morda ima prav ta in še na tisoče podobnih nasprotnikov protikoronskih ukrepov, ki vedo, da je vse skupaj svetovna zarota, čeprav sem prepričana, da se bodo ti »junaki« prvi postavili v vrsto za cepljenje, takoj ko se bo svet končno dokopal do odrešilne ampule.

Brez dvoma pa je imel prav satirik Miljenko Smoje, ko je za serijo Velo misto ustvaril lik črnogledega, zajedljivega Picaferja, ki je med vsakim prižiganjem uličnih svetilk v Splitu preroško momljal: »Ljuba naša Gospa, kakšno prismuknjeno mesto. Če bi bilo mogoče najti dovolj velik šotor, bi bil to največji cirkus na svetu.« Toda zadnje mesece se je izkazalo, da bi potrebovali dovolj velik šotor za vso Hrvaško, saj je ta dejansko postala »največji cirkus na svetu«. Nikjer drugje ni tako zabavno in sproščeno kot tu, medtem ko so se druge evropske države zaprle, državljane udarile s tiranijo policijske ure in še z najrazličnejšim podobnim izživljanjem nad svoboščinami, vse to samo, da bi obvladale nekaj, kar na Hrvaškem velja za čisto navaden prehlad. Brez dvoma bi si te dni vsak želel živeti tu, saj nočni klubi in bari nemoteno delujejo, ljudje hodijo naokrog brez mask, nobene prisile ali kazni ni, ni policijske ure, tu vlada demokracija, za katero so krvavele generacije naših braniteljev. Toda ti podatki o umrlih … In to, da smo po številu umrlih zaradi covida in številu okuženih med najslabšimi na svetu. Mah, vse to so laži, ki jih dan za dnem zanika prvi človek vlade, Hrvatje pa njegovim ugotovitvam, da se pandemija umirja, verjamejo, kot da prihajajo iz ust uglednega virologa, in se tudi vedejo temu primerno. Večina s prezirom zavrača obupana opozorila zdravnikov, da je zdravstvo pred zlomom, da je treba preprečiti zbiranje, poroke, maše, romanja … Hrvatje ne dajo piškavega oreha na dejstva, šotor je dovolj velik, da gre podenj največji cirkus na svetu, v katerem so glavni iluzionisti spremenili celo priporočilo, naj se na javnih krajih ne zbira več kot 50 ljudi. Takoj po tem, ko je v štirinajstih dneh zaradi covida umrlo 500 ljudi, več kot v šestih mesecih pred tem, vse do takrat, ko je Hrvaška edina med državami slavila turistično »zmago nad koronavirusom«. Notranji minister je podpisal nevarno odredbo, po kateri je iz epidemioloških ukrepov izvzeto praznično zbiranje, vse »v skladu z zakonom o praznikih, dela prostih dnevih v RH«, veljala pa naj bi do konca novembra.

»Čakaj malo … zakaj ravno do konca novembra?« so se spraševali bolj topoumni med nami, minister in premierova senca pa jim je birokratsko suhoparno pojasnil: »Izjemoma se iz omejitve zbiranja na 50 ljudi izvzema Spominski pohod v Vukovarju in se omejuje na 500 ljudi,« nato pa še kot v šali dodal: »Če bo kak človek več, upam, da ne bo nihče štel.« To je nato patetično podkrepil še premier z besedami, da bo dan spomina »organiziran dostojanstveno in s spoštovanjem do vukovarskih žrtev«. Priložnostno, populistično spoštovanje do mrtvih je prevladalo nad spoštovanjem do zdravja živih, sicer pa se bodo mrtvi, če sploh, preštevali pozneje, po »dostojanstvenem Spominskem pohodu«, enako, kot so jih šteli tudi leta 1991, potem ko je JLA to mesto na vzhodu Hrvaške dobesedno zravnala z zemljo. Tako je bilo samo zato, ker je tedanji hrvaški predsednik, general Tuđman, zavrnil pomoč vukovarskim obrambnim silam, kompanjon Milošević pa se mu je nato oddolžil s tem, da je ustavil rušenje Dubrovnika. Od tedaj pa vse do danes je Vukovar nacionalistični politični eksperiment, balzamirano mesto, ki se komaj prebija, čeprav se diči s krono votle pietete, in v katerem Hrvatje in Srbi še naprej živijo strogo ločeni in v nacionalni nestrpnosti, mesto, kjer je cirilica prepovedana, čeprav ima srbska manjšina ustavno pravico do rabe te pisave. To je mesto neizmerne brezposelnosti, kjer pa so za obnovo vodnega stolpa, ki so ga razglasili za simbol trpljenja, pognali 65 milijonov kun in ga spremenili v muzej iluzij, plehek spomenik vojni in sovraštvu, v katerem bodo zaposlili kar 28 ljudi, vstopnice pa bodo po 65 kun. Vstopnice za koga? Za turiste? Ali za udeležence organiziranih šolskih ekskurzij, na katerih bodo otroke poučevali revizionistično zgodovino. Preostanek rodovitne pokrajine, v kateri leži Vukovar, pa je že davno povsem izumrl, prebivalci so se izmuznili izpod cirkuškega šotora in se izselili iz države.

Navsezadnje pa, kdo je bil med temi 500 izbranci? Politična elita in njeni podrepniki, ki so se plazili po mestnih ulicah in na pokopališču imeli žrtvoslovne govore, ne da bi se menili za širjenje virusa, za razmere dan pozneje … Kdo je nadzoroval preostale »domoljube«, ki vse leto živijo samo za to, da pridejo na vukovarsko slavljenje vojne?

In vendar, »vsi vemo, kaj je Vukovar«! Te besede je – s prezirom do ubogih par, po mnenju katerih bi moralo biti zdravje pomembnejše od politične propagande – izrekla epidemiologinja, še poleti slavljena kot junakinja, ki edina ve, kako Hrvate rešiti pred virusom, in v skladu z odločitvijo partije dodala, da je prepričana, da se bo, kdor je ubranil Vukovar, znal ubraniti tudi pred virusom. Ideološko opravičilo tveganja manipulacije z davnimi vojnimi žrtvami na škodo zdravja živih. Toda smrt in žrtve so v tem makabričnem političnem plesu tako ali tako same po sebi umevne. Nekdanje in prihodnje.