Dejstva o vojski

dr. Bogomir Kovač

4. 12. 2020  |  Mladina 49  |  Ekonomija

Sprejem zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski (ZZSISV 26) in spektakularni začetek pobude za referendum o tem postajata osrednja fronta politično- ekonomskega spopada v državi. Stara tema vedno znova buri politične duhove in strasti, Slovenska vojska (SV) je že trideset let torišče političnih manipulacij in strokovnih zablod. Pandemija je vse skupaj zgolj izostrila. Covid-19 je zdravstveni problem in hkrati otipljiva varnostna grožnja državi, priložnost za obrambni zasuk te kokošje države. Virusi so nevarnejše orožje od konvencionalnih oborožitev, prihodnje velike vojne bodo biološke in ekološke. Hibridne vojne zahtevajo drugačne pristope, brez starih vojaških zablod. Naložbe v zdravstvo in znanost so dejansko obrambna investicija, zavezanost vojske civilnim potrebam je najboljša obramba države. SV je vse bolj arhaična institucija, vse bolj podobna politični misiji JLA. Investicijski ciklus 2021–2026 potrjuje zgrešene vojaške naložbe za obrambo države.

Že sam sprejem ZZSISV 26 in ves politični direndaj okoli njega povesta vse. Zakon o 780 milijonih evrov vrednih nakupih vojaške opreme ima zgolj osem členov na eni pisani strani, sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma je precej daljši. In to v državi, ki se je spočela ob preprodaji orožja, s premierom, ki mu je obsodilna sodba zaradi korupcijskih nakupov oklepnikov pred petimi leti zastarala, z obrambnim ministrom, ki bije verbalne bitke s karikaturami na političnem plakatu. Pravna praznina je zgolj druga stran ekonomskih in političnih manipulacij, tudi bedastih argumentacij politikov in generalov. Ne gre za to, da se z nakupi orožja odrekamo zdravstvu ali obratno, ali pa da je v dobi zadolževanja denarja dovolj za eno in drugo. Investicije v konvencionalno oborožitev so za majhno državo nesmisel, tudi če gre za zaveze Natu. Zato ni rešitev niti odlog nakupov niti znižanje vojaških investicij. Potrebujemo radikalen zasuk doktrine, strategije in potrebnih sredstev, če naj ima SV sploh smisel s civilnim poslanstvom doma in ne v tujini. Nato ni obrambna, temveč klasična vojaška formacija, ki leta sodeluje v krvavih vojnih operacijah zunaj EU. SV je del tega in s 329 vojaki s čeladami Nata žal nismo del zaledne humanitarne misije lokalnemu prebivalstvu, kot česnajo naši generali in politiki. Svetobolje ob kritiki SV vse bolj spominja na politično vlogo JLA v socialističnih časih.

Seveda, tri četrtine vojaških nakupov ne ustreza domačim obrambnim potrebam, dvojna vojaško-civilna raba je minimalna, za zdravstvene in moderno kibernetsko vojskovanje je namenjeno prgišče denarja. Referendumska pobuda je izostrila politične delitve. Protijanševska opozicijska fronta KUL nasproti vladni koaliciji na okopih že povsem prepoznavne avtokratske druge republike. Spektakularna nabirka 28.000 podpisov za referendum v pičlih petih dneh je presenetila vse akterje, slovenski antimilitaristični duh očitno ni zamrl. Hkrati pa je to tudi znak upora in rastočega nezadovoljstva ljudi v tej državi. Politično bo referendumska pobuda uspela, četudi bo pravno pogorela. In to v bitki za legitimnost prve republike nasproti drugi edino šteje.

Covid-19 je v letu dni postal pomemben geostrateški problem. Če se je prva svetovna vojna končala z dveletno svetovno pandemijo »španske gripe«, ali lahko covid19 zaseje tretjo? Clausewitz je koncentracijo negotovosti in nujnost hitrih ukrepov poimenoval z meglo prihajajoče vojne. Meglo gostijo hitra in vse bolj militaristična logika spopada s krizo in splošno sejanje strahu (prepovedi gibanja, omejevanje pravic …), pa hitra manipulativna zavezništva med eksperti in politiki, kjer je virus postal nevidni sovražnik, povzdignjen na raven eksistenčnega obstoja družb. Zato je političnim elitam v državi na njegov račun dovoljeno vse. Ni objektivnega kriterija in še manj informacij, koliko, kako in kaj nas pravzaprav ogroža, pred kom se branimo in koga napadamo. Ukrepi brez prave strategije in vednosti o sovražniku pa so običajna spremljevalka vojaških zablod. Zamegljena vojna z virusom je torej zgolj nova normala sodobnega militarizma.

Vsi trendi kažejo, da se obdobje globalnega miru končuje in sedanja pandemija postaja del globalne disfunkcionalnosti sveta. Vse globalne vojaške velesile že nekaj let zapored povečujejo vojaške izdatke, logika hladne vojne, da mir prinaša oboroževanje in ne razoroževanje, je spet v ospredju. Vsi pretekli vojaški multilateralni sporazumi počasi ugašajo, novih pa ni. Covid-19 je hkrati generalom prinesel dokaz o rušilni moči militaristične biologije, na srečo pa je virus povsod in ne izbira vojskujočih strani. Toda 21. stoletje je obdobje biologije, genski inženiring in digitalizacija sta ključno področje razvoja in zagotavljanja varnosti. Vsako leto švedski SIPRI objavlja podatke o vojaških proračunih in njihovih učinkih, vsak odstotek povečanja izdatkov za oboroževanje pomeni 0,62 odstotka manj za zdravstvene izdatke. Zato imamo danes zakon o vojaških izdatkih do leta 2026 in nobenega podobnega dokumenta za zdravstvo. Bitke s covid-19 pa se bijejo znotraj zdravstvenih zmožnosti družb in ne z orožjem. Torišče vojnih nevarnosti je torej drugod.

Vsako leto za lakoto umre devet milijonov ljudi in svet gre dalje, letos bo zaradi covid-19 umrla petina teh žrtev in svet zaradi tega stoji. ZN do leta 2050 napovedujejo milijardo beguncev zaradi podnebnih sprememb in tam števila umrlih ne štejejo. Varnostne grožnje globalnega sveta so torej drugod in ne v konvencionalnih oborožitvah. Naš obrat bi lahko bil kompromis. Vojna z virusom se bije v zdravstvu, 700 milijonov namenimo tja, ostalo za vojsko. Na listu papirja spremenimo štiri člene, vlado in generalštab z vrhovnim poveljnikom pa ventiliramo do končne razsvetlitve. Preprosto, kot je preprosto aboten njihov svet.