Intelektualne blodnje

Heni Erceg

4. 12. 2020  |  Mladina 49  |  Hrvaška

Pred leti je pisatelj Mirko Kovač napisal knjigo Elita gora od rulje (Elita, slabša od sodrge) in v njej opozoril, da srbski intelektualci nosijo odgovornost za kapilarno zastrupljanje ljudi z načrti za uničenje Jugoslavije in zasedbo ozemelj, poseljenih s Srbi. Kovač je že nekaj let pokojni, najrazličnejše elitistične intelektualne blodnje pa so še vedno žive in celo zelo živahne, posebej v Bosni, popolnoma uničeni državi, ki si še ni zalizala vojnih ran, na ozemlju cvetočega nacionalizma, srbskega in hrvaškega, pa tudi bošnjaškega, ki se je porodil zaradi drugih dveh. Tako se je tam kot navidezno nasprotje etničnim nacionalizmom na družbeno prizorišče pririnil pojem ’državljanski nacionalizem’.

Razlaga državljanskega nacionalizma sicer pravi, da gre za liberalno, svobodomiselno domoljubje, ki ni utemeljeno na ksenofobiji in nestrpnosti do pripadnikov drugih narodov, vanj pa so vtkani ideje domoljubja ter svobode in enakosti drugih narodov in spoštovanje človekovih pravic njihovih pripadnikov. Etnični nacionalizem je v nasprotju s tem utemeljen na skupnosti, ozki etniji, in izključevalnem odnosu do drugih narodov, toda prav ta oblika nacionalizma živi in je dejavna v Bosni in državo tudi uničuje. Nekateri tamkajšnji intelektualci s strašenjem z državljanskim nacionalizmom, kot bi šlo za marksizem ali razvratno hipijevsko gibanje, in manipuliranjem s tezo o pomembnosti izključno nacionalne identitete, posebej hrvaške, ki naj bi bila domnevno najbolj ogrožena, mečejo polena pod noge prizadevanjem za vzpostavitev BiH kot države državljanov, pripadnikov različnih narodov in kultur. Zamisli o državi državljanov namesto sedanje nedelujoče, razdeljene na fašistično Republiko srbsko in hrvaško entiteto pod močnim vplivom hrvaškega nacionalizma, tam pa je najti tudi nezanemarljiv muslimanski radikalizem, najodločneje nasprotujejo prav tisti, ki so šele z razpadom Jugoslavije prepoznali ključni pomen svoje etnije in njeno tradicijsko vrednost, od hrvaških kraljev Zvonimirja in Trpimirja ter drugih oderuhov do izpostav katoliške cerkve po krajih v Bosni s hrvaškim prebivalstvom. Do takrat, do tega pomembnega odkritja svojih identitetnih korenin, so bili udobno ugnezdeni v jugoslovanskih književnih sinekurah in so s široko razprtimi krili jadrali nad nacionalno pripadnostjo, bili so – če uporabimo njihov besednjak – državljanski nacionalisti, torej jugoslovanski domoljubi.

Potem pa je – v času vsesplošnega besnenja predsednika Republike srbske, v kateri je poveličevanje obsojenih vojnih zločincev naravno stanje stvari, in večnega vodje bosansko-hercegovske izpostave vladajočih hrvaških desničarjev, katerega življenjepis je ozaljšan s kriminalnimi dejanji in sodelovanjem pri vzpostavitvi taborišča ter deportacijah Bošnjakov v zahodni BiH, ki se ljubita kot brata dvojčka – v Sarajevu nacionalistična stranka SDA na volitvah doživela poraz, zmagoviti socialdemokrati pa so za župana predlagali Bogića Bogićevića. V upanju, da bo z njegovo izvolitvijo državljanski nacionalizem, ki ga tamkajšnji »intelektualci« imenujejo tudi šovinizem, dosegel vsaj krhko zmago nad tremi hudičevskimi etničnimi nacionalizmi, Sarajevu pa vrnil večkulturno identiteto.

Bogićević je namreč človek, ki je bistveni del svojega življenjepisa napisal pred 30 leti v najmučnejših dneh razpadanja Jugoslavije, ko si je Srbija pod vodstvom Miloševića in JLA hotela »zakonito« zagotoviti prevlado na vseh ozemljih, kjer živijo Srbi, potem ko so na Hrvaškem in v Sloveniji že izpeljali prve demokratične volitve, na Hrvaškem pa je nastala srbska paradržava SAO Krajina. Tistega turobnega marca 1991 je v podzemnem bunkerju generalštaba potekala seja predsedstva SFRJ z eno samo točko – uvedba izrednih razmer in razorožitev policijskih in vojaških enot v Sloveniji in Hrvaški; predlagano je bilo torej uzakonjenje vojaškega udara in aretacije vodstev »odpadniških« držav.

Slobodan Milošević, ki si je že zagotovil podporo Črne gore, Kosova in Vojvodine, in obrambni minister general Kadijević nista dvomila o izglasovanju svojega zloveščega sklepa, saj sta bila prepričana, da bo Bogić Bogićević, član predsedstva iz Bosne in Hercegovine, glasoval »kot Srb« in odigral vlogo jezička na tehtnici. Toda Bogićević je z dvigom roke izrazil nasprotovanje uvedbi izrednih razmer, s tem prekrižal načrte srbskim jastrebom in v resnično neprijaznih časih pokazal izjemen politični in državljanski pogum. Na vzklike srbskih zločincev: »Bogićević, ti si Srb!« je mirno odvrnil: »Sem, vendar predvsem zastopam interese državljanov BiH.« In čeprav so ga beograjski mediji, tedanji in ga še vedno nekateri današnji, pribijali na križ, češ da je izdajalec srbstva, je v letih, ki so sledila in v katerih ni z ničimer kapitaliziral redke moralne drže in upiranja uničujočemu srbskemu nacionalizmu, ponavljal: »Res sem Srb po narodnosti, ne pa po poklicu.« In še: »Poskušal sem preprečiti vojno.« Ni mu uspelo, vendar je v pomembnem trenutku onemogočil ljudi, ki so pod krinko zakonitosti hoteli napraviti tisto, kar so nekoliko pozneje naredili s tanki, zločini, v krvi.

Kdo je potemtakem Bogić Bogićević? Levičar? Antifašist? Domoljub? Državljanski nacionalist? Vsekakor dobrodošlo nasprotje trgovcem z etnijo z veliko družbeno močjo, katerih medvojni voditelji so na podlagi ohranjene plemenske identitete Hrvatov in Srbov na ozemlju Bosne, h kateri je sodilo tudi prepričanje o izključni pravici do ozemlja, v krvi razkosavali Bosno, nato pa to s političnimi sredstvi nadaljevali vse do danes. Zato bi lahko s prihodom državljana Bogićevića na položaj župana Sarajeva v tem izmučenem mestu vsekakor zavela vsaj sapica »državljanskega nacionalizma«.