Zgovorna vsebina

dr. Bogomir Kovač

11. 12. 2020  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Slovenija se je konec leta 2020 znašla na vrhu dveh pomenljivih svetovnih lestvic. Na prvem mestu smo po številu smrti zaradi covid-19 na število prebivalcev in najslabši smo med članicami EU glede podnebne politike. Metrika ni optimalna, toda vsebina je dovolj zgovorna. Oba osrednja problema, podnebne spremembe in pandemija, zahtevata sistemski pristop in dobro vodenje. Tega ne zmoremo in tudi ne znamo, zato imamo vedno večje težave z obvladovanjem dolgoročnih družbenih sprememb. Pandemija je svet ustavila, podnebne spremembe ga uničujejo. Pandemija je postregla z neverjetnim globalnim političnim inženiringom, pri ekološkem reševanju sveta pa so politiki povsem odpovedali. Ta pandemija je posledica in ne sopotnica okoljske krize, ki tiči v trilemi neučinkovitosti reševanja planeta. In to je morda najusodnejše spoznanje konec leta 2020.

Statistike so varljiva reč, če podatke zanemarjamo ali pa z njimi manipuliramo. Pri pandemiji tavamo po skoraj desetih mesecih v informacijski temi in zato vladne politike ne delujejo. Nimamo relevantnih evidenc, obdelava podatkov na državni ravni je nesistematična, spontano organiziranje IJS in modeliranje pandemije sta sijajni, toda vse skupaj onemogoča učinkovit krizni menedžment države. Večina politik in ukrepov je izpeljana bolj na pamet, brez analiz glede njihove učinkovitosti. To vključuje tudi usodno razumevanje, kako se ljudje odzivajo na ukrepe, ali spoštujejo vladne zapovedi ali pa je njihov upor del nezaupanja v stroko in vladne politike. Vladna zdravniška strokovna skupina deluje premočrtno, politična aroganca in nekompetentnost vlade blokirata dober krizni menedžment. Rezultati njunega sodelovanja so katastrofalni.

Navidezno imamo glede podnebnih sprememb povsem drugačen položaj. Tu ne manjka analitičnih orodij in presoj. Indeks merjenja politik podnebnih sprememb CCPI je eden od njih, nastal je leta 2005 v okviru okoljskih nevladnih organizacij (CAN). Štirinajst indikatorjev za štiri kategorije ponderiranih meril podaja celovito sliko uspešnosti in učinkovitosti podnebnih in energetskih politik. Med 57 državami je Slovenija na 51. mestu na repu članic, v zadnjo deseterico najbolj problematičnih sodijo še Češka, Poljska in Madžarska. Seveda, merila CCPI 21 se nanašajo na oceno stanja leta 2018, toda podobno kritično oceno je Slovenija letos dobila od EU glede energetske unije. In nič ne kaže, da bi tudi Janševa vlada ustrezneje uskladila razvojne načrte države z evropsko »zeleno agendo«. Tukaj torej analize imamo, ukrepamo pa vseeno ne.

Natančno pet let po sprejemu Pariškega sporazuma (december 2015) smo torej sredi skupnega priznanja, da sprejeti cilji in politike na področju podnebnih sprememb ne delujejo dovolj uspešno. Zgodba ni od včeraj in je dovolj zgovorna. Montrealski protokol 1987 je glede uporabe ozonu škodljivih freonov po dvajsetih letih povsem uspel, kasnejši spopadi s toplogrednimi plini, od konvencije ZN o podnebnih spremembah 1992 (UNFCCC), letnih forumov (COP) do Kjotskega protokola (2005) in Pariškega sporazuma (2015), niso bili tako uspešni. Dejansko nam je uspelo v teh tridesetih letih povečati participacijo držav, zastaviti visoke okoljske cilje in ustrezne prilagoditvene politike, toda obstali smo pred trilemo njihovega delovanja. Trilema pomeni, da se trije pogoji v praksi medsebojno izključujejo. Če domala vse države sprejmejo ambiciozne podnebne cilje, jih ne zmorejo uresničiti. Če postavimo v ospredje njihove realne zmožnosti, bomo glede reševanja planeta prepozni. Če vendarle povežemo uresničljive cilje in politike, bodo največji onesnaževalci odstopili. Pariški sporazum je povezal vse, tudi ZDA, Kitajsko in Indijo, postavil je prave cilje, toda izvedba je v rokah držav in njihovih nacionalnih načrtov (NDC). Centralizacija ciljev in decentralizacija ukrepanja sta dobra pot v sistemski kaos, samoregulacija brez mehanizmov prisile in nadzor brez sankcij so slab politični kompromis. Trileme tako ni mogoče rešiti.

Leta 2019 je IPCC v svojem poročilu razkril, da bomo kriterij globalnega segrevanja (1,5 °C) glede na predindustrijsko raven dosegli med letoma 2030 in 2052, vse je odvisno od obvladovanja toplogrednih plinov, energetske in industrijske transformacije, pametnih mest in globalnega potrošništva. Podnebne spremembe v naslednjih letih prinašajo več škode in smrti kot sedanja pandemija. Okoljske migracije domala milijarde ljudi konec stoletja so predvidljivo dejstvo, politične, ekonomske in vojne posledice tudi. Odgovornost je razmeroma jasna, toda kaj storiti, kdo in kako naj ukrepa? Premog, začetni vir industrializacije, še vedno pomeni slabo tretjino globalne energetske porabe in je osrednji vir onesnaženja. EU je uspelo pomembno znižanje njegove uporabe, ZDA pod Trumpom manj, toda Kitajska in azijske države ostajajo pri starem. Nobelovec Nordhaus je predlagal podnebni klub, ki bi kaznoval največje onesnaževalce, kar zveni zelo ameriško. Mnogi se zavzemajo za sektorsko obravnavo in ožje meddržavne sporazume v okviru G 20. Tretji bi nekakšen zeleni sporazum (Green New Deal) po vzoru EU delili na regionalne mreže (dežele), mesta in korporacije ... Ekonomisti verjamemo v ekonomske instrumente, kot so skupno obdavčenje, subvencioniranje, politika cen, javne investicije, v nadgradnjo trgovanje z dovoljenji (ETS), ki zamejujejo ogljične vire in nagrajujejo brezogljične alternative. Recipročnost je temelj globalnih sporazumov, dobre prakse so lahko vodilo sprememb. EU je tu lahko strateška velesila.

Pandemija in podnebne spremembe so za zdaj globalni izziv, ki mu očitno nismo kos. Vsi smo v istem čolnu, tragedija skupnega zaradi nesodelovanja je postala kruta. Očitno so problemi večji od sposobnosti njihovega obvladovanja. Pandemija je prvo pravo ogledalo naše okoljske ogroženosti.