Shizofrena Grumova Goga
Pandemija ne sme in ne more ustaviti političnih rešitev. ZDA so imele volitve sredi zdravstvene krize, Italija se pravkar ubada z možno nezaupnico vladi.
Napoved konstruktivne nezaupnice Janševi vladi na začetku leta 2021 napoveduje burno politično leto. Vanj stopa sedanja vlada formalno kot manjšinska vlada, toda s potrebno in zadostno politično podporo drugih strank. Na drugi strani je opozicija KUL v politični aritmetiki na slabšem. Njen politični kapital je dejansko večji od formalnih možnosti zmage, opozicija ni pripravljena dovolj tvegati za normalizacijo družbenih razmer. Država se je tako znašla v slepi ulici. Sedanja vlada ni kos ne epidemiji in ne ekonomskim izzivom, država dobiva vse bolj fašistoidno obliko. Na drugi strani je dolgoletna učna ura vladnih menjav za opozicijo španska vas. V Sloveniji smo v tridesetih letih preigrali vse, kar ti nesrečniki danes izumljajo na novo. Država se s tiho privolitvijo večine spreminja v avtokratsko drugo republiko. Epilog takšnega samodrštva smo videli v spodletelem pouličnem prevratu v Washingtonu. Ekonomske posledice sedanje politične zmešnjave bodo večje in globlje od gole statistike. Slovenija je večino svojih razvojnih prednosti že zapravila, druge pa še bo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Napoved konstruktivne nezaupnice Janševi vladi na začetku leta 2021 napoveduje burno politično leto. Vanj stopa sedanja vlada formalno kot manjšinska vlada, toda s potrebno in zadostno politično podporo drugih strank. Na drugi strani je opozicija KUL v politični aritmetiki na slabšem. Njen politični kapital je dejansko večji od formalnih možnosti zmage, opozicija ni pripravljena dovolj tvegati za normalizacijo družbenih razmer. Država se je tako znašla v slepi ulici. Sedanja vlada ni kos ne epidemiji in ne ekonomskim izzivom, država dobiva vse bolj fašistoidno obliko. Na drugi strani je dolgoletna učna ura vladnih menjav za opozicijo španska vas. V Sloveniji smo v tridesetih letih preigrali vse, kar ti nesrečniki danes izumljajo na novo. Država se s tiho privolitvijo večine spreminja v avtokratsko drugo republiko. Epilog takšnega samodrštva smo videli v spodletelem pouličnem prevratu v Washingtonu. Ekonomske posledice sedanje politične zmešnjave bodo večje in globlje od gole statistike. Slovenija je večino svojih razvojnih prednosti že zapravila, druge pa še bo.
Konstruktivna nezaupnica je star in preizkušen inštrument na slovenskem političnem trgu. Pomeni način zamenjave vlade in obstoječe koalicijske oblasti s parlamentarnim preglasovanjem, ki lahko omogoča normalen iztek političnega cikla, ali pa vodi ob dodatnih zapletih do izrednih volitev. Običajno se pojavi, ko vlada vsevprek izgublja legitimnost, zaupanje ljudi in politično podporo v parlamentu, od tod torej »nezaupnica«. Njena konstruktivna destrukcija oblasti je predvsem v tem, da se skuša z nižjimi transakcijskimi stroški izogniti novim izrednim volitvam sredi političnega mandata. Janševa vlada je sredi drugačne destruktivne konstrukcije države po svoji podobi. Njena politična legitimnost je nizka, nezaupanje v parlamentu narašča na vsakem koraku, politično se noro oklepa izrednega stanja zaradi pandemije, ekonomsko brezglavo deli sredstva in nevarno zadolžuje državo.
Tri premise so tu izjemno pomembne. Izredne volitve so v sedanjih razmerah najslabša rešitev, ne zaradi strankarskih kupčij, temveč morebitnega izpodbijanja političnih rezultatov zaradi neizpolnjevanja zahtev US glede sprememb volilnega sistema. Janša bi to urejeval veliko bolj silovito kot Trump v ZDA. Drugič, Janša s svojim ravnanjem ni vzrok, temveč posledica neoliberalnega razvoja države, vsesplošne strankokracije in zastopanja interesov poslovnih elit, starih in novodobnih. Zato vsakokratna antijanševska koalicija ne more biti politično lepilo, je del problema in ne prava rešitev. In ne nazadnje, demokracija je krhka politična tvorba, razkroj institucij in kršitev človekovih pravic sta enako nevarna kot spektakularni prevrati z ulic ali vojaških soban. Slovenija doživlja politični sindrom kuhane žabe, politične nemoči ob frontalnih spremembah družbe. Zato je politična odgovornost za normalizacijo države več kot vprašanje volilnih mandatov in služb peščice ljudi, njihovih zasebnih igric ter interesov. Smo na skrajni meji obvladljivosti države, ko v politiki velja zgolj binarna logika za ali proti, brez tisočerih odtenkov sive.
Ozrimo se v kratko politično zgodovino nove države, kakšna spoznanja nam ponuja? Mit o politični enotnosti ob nastanku države je seveda zlagan. Demos je kot zmagovita predvolilna koalicija razpadel po dobrem letu dni, sledile so tri nezaupnice Peterletovi vladi. Sprva ni uspelo niti Voljču niti Bavčarju, šele Drnovšek je na koncu zmagal. Prva lekcija je povedna. V političnem šahu so za zmago potrebne žrtve. Damijan je svojo vlogo dobro opravil, Erjavec bo verjetno bitko izgubil, toda za končni uspeh potrebujemo politični pritisk. Tudi druga lekcija s staro LDS je zgovorna. Drnovšek je prevzel vodenje stranke, ker se je umaknil Školč, leta 1994 so se na Bledu pod njenim okriljem združile štiri stranke. KUL potrebuje oboje, če želi premagati Janšo. SMC, siceršnje politično truplo, bi moralo biti del te zgodbe. Leva sredina potrebuje dve veliki stranki, socialistično z zelenim pridihom in bolj socialno liberalno. KUL je anemičen, potrebuje lasten politični pretres, da bi stresel druge. Tretje spoznanje govori o dinamiki prilagajanja. Poznamo separatne sporazume do vseh strank zmagovite koalicije (1992), tudi politične prestope poslancev (1996, 2000). Konstruktivna nezaupnica proti Janši leta 2013 je uspela, ker so imeli v ozadju poročilo KPK. Lekcija je spet jasna. KUL potrebuje dejavnejšo politiko, tudi oporo neodvisnih državnih institucij, morda tudi odločitev za tehnično vlado in mandatarja. Toda sporočilo ljudem in državi mora biti jasno, odločno, tudi navdihujoče. Žal je politična inteligenca naših elit nizka, zato je prihodnost države negotova.
Ali je lahko sedanja zdravstvena kriza ovira, saj vsako politično menjavo razglašamo za moralno sporno? Pandemija ne sme in ne more ustaviti političnih rešitev. ZDA so imele volitve sredi zdravstvene krize, Italija se pravkar ubada z možno nezaupnico vladi, različne volitve potekajo kljub pandemiji povsod po EU. Covid-19 je ponudil fantastično priložnost za politični inženiring, o katerem vedno znova sanjajo vsi politiki. Zato je politični odziv na pandemijo povsod podoben in enako problematičen. Težava je toliko večja, če politični inženiring združimo z avtokratskimi interesi in notorično nesposobnostjo oblasti. Desne vlade so tu zaradi podcenjevanja javnega sektorja in solidarnosti slabše od levih. In prav to je naša zgodba.
Konstruktivna nezaupnica je nujna, uspe pa lahko, če bo vanjo vloženega več političnega kapitala. Država je postala talka desetine poslancev, morda treh. Odgovornost levega pola je tu enako velika kot nespamet desnega. Civilna družba tu ne šteje veliko. Čas v krizi pa velja dvojno. Tu je najusodnejši ukrep, da ne ukrepaš. Slovenija postaja shizofrena Grumova Goga.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.