Nega mračnjakov

Bernard Nežmah

22. 1. 2021  |  Mladina 3  |  Pamflet

Ljubljanski župan je sredi najtrše zime in v času epidemije s prepovedjo množičnega druženja poslal varnostnike in angažiral močne policijske enote, ki so asistirale pri začetku rušenja tovarne Rog. Zoran Janković, mojster prebrisanosti, je kot direktor Mercatorja v trenutku, ko je Spar najavil gradnjo velikega centra Aleje v Šiški, kupil sosednji travnik in potem kot neposredni sosed dolga leta vlagal tožbe zoper gradbena dovoljenja in tako za desetletje onemogočil trgovskega tekmeca. A če opustimo osebni slog vladanja, kaj je argument uničenja projekta Rog? Župan pravi, da bo v novem Rogu dobilo prostor 500 umetnikov, lični projekt pa bo stal 27 milijonov. Lepo, toda toliko artistov je v stari tovarni delovalo že zdaj in se ni pritoževalo nad delovnimi prostori, ki so jih sicer sami obnavljali in opremljali. Zakaj plačati več kot dva ducata milijonov za nove prostore kulture, ko pa reč v popolnosti deluje že sedaj? Kultura kot polje domiselnosti in iznajdljivosti je namreč tu zbirala množico akterjev, ki je udejanjala svojo energijo v druženju in ustvarjanju. Na pogled resda niso podobni obiskovalcem gala prireditev v operah in teatrih niti pripadnikom alternativne jet-set kulture. Nekateri jih opisujejo kot levičarske anarhiste, nekateri drugi jih imajo za mračnjake, ki ne spoštujejo reda in si prisvajajo mestno lastnino.

Preprosto, da bi eni skupini bodočih Rogovih umetnikov dali prostor, bodo izbrisali življenjski prostor druge skupine, za povrh pa porabili mestni budžet, ki bi zadoščal še za en pokriti zimski bazen, po katerem hlepijo tisoči meščanov. Zgled protimestne politike! Vandalizem nad idejo mesta kot kraja, v katerem ima pravico do javnih prostorov čim širša pahljača najrazličnejših skupin.

V istem času opozicijske stranke vlagajo interpelacijo zoper ministra za delo in socialne zadeve Janeza Ciglerja Kralja, katerega ministrstvo je na javnem razpisu dodelilo dobrih sto tisočakov zavodu Iskreni. Tenor očitkov med drugim navaja, da gre za zavod, ki širi precej nazadnjaške oziroma mračnjaške poglede na svet. V zavodu nasprotujejo splavu, cepljenju in kontracepciji ter zagovarjajo pogled na družino, ki jo oblikujejo poročena moški in ženska ter otroci.

Če si torej nasprotnik cepljenja, nimaš pravice do proračunskih sredstev!???? Po virtualnem zasedanju ministrov EU za evropske zadeve je podpredsednik komisije Maroš Šefčovič dejal: »Nikakor se ne sme dovoliti, da bi omejili pravice in svoboščine tistih, ki se ne morejo ali nočejo cepiti, po virtualnem zasedanju ministrov EU za evropske zadeve, ki so danes razpravljali o tem. Evropa je celina pravične obravnave in nediskriminacije.«

Slovenski borci proti mračnjaštvu vodijo državo iz Evrope tolerance do različnosti, pa naj si menih, libertinec, gej ali tradicionalist. Opisovati ljudi, s katerimi si ne deliš nazorov, kot mračnjake, je gesta eklatantne nestrpnosti.

Dosti drugače ni tudi v ZDA, a ne pod Donaldom Trumpom. Ko so protestniki vdrli v ameriški kongres, so jih privrženci Joeja Bidna obtožili državnega udara in oborožene vstaje. Reč, ki je bila nasilni huliganski oziroma vandalski napad, je daleč od državnega udara. Leta 1944 je skupina nemških častnikov pod vodstvom Clausa von Stauffenberga res pripravljala državni udar, v katerem bi izvedli atentat na Hitlerja, prevzeli oblast in sklenili mir z antantnimi armadami. A tudi sam Biden je nasilne protestnike imenoval za domače teroriste. Posilstvo besede: teroristi pač nikoli ne izpeljejo svojih akcij začenši z množičnimi demonstracijami!!!

Zahodni in slovenski mediji ob tem niso zabeležili odziva beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka. Prenesla jih je sicer poljska Gazeta Wyborcza, ki je poročala, kako se je po prižiganju sveče ob pravoslavnem Božiču spraševal, kako je mogoče, da so protestniki napadli hram svetovne demokracije, ter potegnil paralelo med Trumpovimi pristaši, ki so trdili, da so volilni rezultati potvorjeni, ter med beloruskimi protestniki, ki so enako trdili za njegovo zmago z več kot 80 odstotki.

Ob imenovanjih novih direktorjev nekaterih muzejev v Ljubljani odmevajo besede o političnem nasilju nad stroko in implicirajo pogled o dosedanji vrhunski strokovnosti. Poleti sva s prijateljem Alešem Bergerjem odšla v Muzej novejše zgodovine na razstavo o zadnjih mesecih Tita v ljubljanskem Kliničnem centru. Pričakovala sva rekonstrukcijo časa: koliko nadstropij oz. sob je bilo namenjeno predsedniku in njegovemu spremstvu, število varnostnikov in vojakov, ki so ga čuvali, količina medicinskega osebja, ki mu je bila ves čas na voljo, protokol gibanja, rekonstrukcijo sobe, v kateri je bival, podatke o tem, kdo je določal in izbiral potencialne obiske, kaj so mu sporočali ali ga spraševali člani državnega in partijskega vrha, ali je imel v sobi posebni telefon etc. Nič od tega, samo izrezki iz časopisov iz tistih dni, od artefaktov v vitrini pa le razstavljeni šlafrok.

A slabše kot človeškim mračnjakom in zgodovini se godi rastlinam. V Ljubljani zadnjič zjutraj odkolesarim mimo prometnega znaka, na katerem piše: nega dreves. Ko se sredi dneva vračam, me daje radovednost, kako bo videti nega arboristov, ki so pristrigli veje peterice orjaških dreves. Oko je uzrlo samo še skladovnico debel do tal posekanih drevesnih očakov.