Neznanje in nekompetentnost
Enotni plačni sistem je od samega začetka zgrešen projekt. Ni ga mogoče popraviti, kvečjemu razstaviti. A Janševa ekipa temu ne bo kos, zaletavi Hojs pa je tako ali tako že v Zevsovem Tartarju.
Plačni sistem je spet postal torišče političnih zapletov in nenavadnih obratov. Minister Hojs je z neprimerno javno objavo plač vnovič prispeval k politični degradaciji države. Hkrati pa uresničuje napoved predsednika Janše o izstopu dela policije iz enotnega plačnega sistema. Janševa vlada je leta 2008 z Virantovo plačno reformo uveljavila ta sistem, sedaj ga želi opustiti. Njegovi zagovorniki in nasprotniki so vmes večkrat spremenili stališče in politične barve, tudi stroka je pri plačah postala slabokrvna. Toda zgodovinska praksa je dokazala, da je enotni plačni sistem od samega začetka zgrešen projekt. Nikoli ni zaživel, ni ga mogoče popraviti, kvečjemu pametno razstaviti. V tem je podoben socializmu in usodnim zablodam političnega inženiringa, le da tokrat z desne. Namesto enotnega potrebujemo kvečjemu skupni plačni sistem. Za zdaj je iskanje te alternative zgolj Sizifovo delo. Janševa ekipa temu ne bo kos, zaletavi Hojs pa je tako ali tako že v Zevsovem Tartarju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Plačni sistem je spet postal torišče političnih zapletov in nenavadnih obratov. Minister Hojs je z neprimerno javno objavo plač vnovič prispeval k politični degradaciji države. Hkrati pa uresničuje napoved predsednika Janše o izstopu dela policije iz enotnega plačnega sistema. Janševa vlada je leta 2008 z Virantovo plačno reformo uveljavila ta sistem, sedaj ga želi opustiti. Njegovi zagovorniki in nasprotniki so vmes večkrat spremenili stališče in politične barve, tudi stroka je pri plačah postala slabokrvna. Toda zgodovinska praksa je dokazala, da je enotni plačni sistem od samega začetka zgrešen projekt. Nikoli ni zaživel, ni ga mogoče popraviti, kvečjemu pametno razstaviti. V tem je podoben socializmu in usodnim zablodam političnega inženiringa, le da tokrat z desne. Namesto enotnega potrebujemo kvečjemu skupni plačni sistem. Za zdaj je iskanje te alternative zgolj Sizifovo delo. Janševa ekipa temu ne bo kos, zaletavi Hojs pa je tako ali tako že v Zevsovem Tartarju.
Saga o plačnem sistemu je poučna. Plače in nagrajevanje po delu so v samoupravnem socializmu pomenili družbeno lepilo sistema. Samoupravni socializem je plače spremenil v osebne dohodke, nagrajevanje živega ter minulega dela pa spravil v zamotane in neuresničljive delitvene formule. Na koncu je vse postalo stvar inflacijskih indeksacij in nemoči vseh teh merjenj in primerjanj. Ta kaos smo prenesli v novo državo, zlasti v javnem sektorju. Sistem smo prvič skušali reformirati šele leta 2002, minister Virant je kasneje imel dovolj znanja, sposobnosti in smelosti, da je leta 2008 plačno reformo dokončal. Toda rešitev se je izkazala za problem.
Virantov enotni plačni sistem je bil prva sistematična alternativa socialistični plačni dediščini, toda z vsemi zablodami socialističnega inženiringa. Zakonodaja o enotnem plačnem sistemu (ZSPJS) je želela poenotiti in standardizirati enako plačilo za primerljivo delo, odpraviti plačna nesorazmerja in postaviti mehanizem plačnih razlik in napredovanj. Nastala je orjaška plačna matrika 28 plačnih skupin, 65 plačnih razredov, skupaj torej 1820 različnih plač za skoraj 170.000 javnih uslužbencev, vrednih več kot 4 milijarde evrov, domala polovico državnega proračuna. Veliko in najbolj spolzko področje države. Poglejmo zgolj tri zablode.
Pravih razmerij plač na trgu dela ni mogoče nikoli do kraja določiti, gre za dinamičen proces nastajanja in umiranja poklicev, delovnih mest, zato matrika nikoli ni zapolnjena in popolna. Že na začetku so bili podcenjeni in izgubljeni poklici medicinskih sester, pa tudi policistov ... Zato vedno znova sledijo večni popravki in dopolnitve. Erozija »enotnosti« je logična napaka tega sistema. Drugič, javni sektor je kompleksen sistem, slovita razvrstitev delovnih mest bi morala izhajati iz optimalne organizacije in sistematizacije procesov javnega sektorja. Toda javni sektor je že na začetku površno opredeljen. Javno financiranje in tržne dejavnosti so zabrisani, pravni subjekti, recimo javni zavodi, so upravljavski zmazki. V takem močvirju ni in ne more biti trdnega sistema plač. Tretjič, vsak plačni sistem ima stroškovno, socialno in motivacijsko komponento, pri nas ga uresničujemo s politiko arbitrarnih kolektivnih pogodb. Toda sistem plačne diferenciacije in kariernega napredovanja, posebej sistem vodilnih mest, nikoli ni bil jasno opredeljen. Notranji razponi, prehodi za 10 mest in dodatki so vnašali veliko nejasnosti, neodgovornosti in voluntarizma. Sistem je na ključnem področju razvoja sila nedorečen. Sklep je jasen. Virantov sistem deluje, ker se ne uresničuje.
Seveda, sistem nikoli ni mogel zaživeti, pravijo, ker je začel delovati v finančni krizi, v eri popravkov, zamrzovanj, politične krize večnih vladnih menjav. Toda že leta 2010 Pahorjeva vlada s Krebsovo napove ukinitev enotnega plačnega sistema, sindikati leta 2015 zahtevajo temeljito prenovo, zadnje tri vlade napovedujejo radikalne spremembe. Politično ga torej ukinjamo že deset let. Žal je plačni sistem preveč zapleten, da bi ga rešili, in preveč nevzdržen, da bi ga ohranili. Sindikati vidijo v njegovi demontaži razveljavljanje kolektivnih pogodb in pravic zaposlenih, za Janševo vlado je to nov vir demonstracije moči, stroka se boji novega voluntarizma in kaosa. Rešitev je zato sistematična razgraditev enotnega v skupni plačni sistem. Toda kaj to pomeni in kako to doseči?
Posamezni plačni sistemi bi morali dobiti avtonomijo, toda šele ob sistemski reformi vsakega družbenega podsistema posebej. Nadzirati bi morali skupno maso plač, sistemske standarde in jasno določiti odgovornosti deležnikov. Sistem kariernega napredovanja bi morali poenostaviti, sistem dodatkov reducirati. Rešiti je treba, računovodsko in sistemsko, zakonsko in institucionalno tržno in javno dejavnost, upravljanje in vodenje. Logika je sila preprosta. Sprememba plačnega sistema v javnem sektorju je torej del njegove celovite prenove, organizacijske in procesne. Ni novega plačnega sistema brez reforme dejavnosti, plače so del razvojnega preboja dejavnosti in ne njihovo mašilo. Večja učinkovitost javnega sektorja je temelj njegovih plačnih sprememb. Toda na vrhu upravljavske piramide te države niso ljudje, ki bi to razumeli in zmogli.
Neznanje in nekompetentnost sta danes na najvišji možni ravni, popolno amaterstvo državne politike je standard izvotljenih političnih strank. Krizo upravljanja javnih politik v Janševi vladi morda najbolje simbolizira prav njihova profesorica Simona Kustec, ministrica tudi v Cerarjevi vladi. Neorganiziranost in opravilna nesposobnost političnih elit vodita to državo v drugo izgubljeno desetletje razvoja. Državne politike tu niso del rešitve, temveč problema. Enotni plačni sistem zato ni panaceja, temveč mlinski kamen te klavrne podobe. Zato s temi peki ne gre mesiti novega neužitnega kruha.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.