Agenda prihodnosti

dr. Bogomir Kovač

29. 1. 2021  |  Mladina 4  |  Ekonomija

Podoba enainpetdesetega Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v Davosu je povsem drugačna od dosedanjih. Prvič poteka prek spleta, brez običajnega glamurja »crème de la crème« političnega, ekonomskega in poslovnega sveta. Pandemija ga je preprosto prizemljila, izenačila s profanostjo drugih virtualnih dogodkov. Davos se je moral sam resetirati, da bi lahko reševal temo o velikem brisanju sveta po pandemiji. Lani so v Davosu zgolj napovedovali družbene spremembe, letos jih ta najbolje organizirana globalna civilna institucija že doživlja. Tehnološki napredek in globalizacija nista dovolj, tudi poudarjanje družbene odgovornosti za trajnostni razvoj in vključujočo družbo so premalo. Svet potrebuje celovito družbeno resetiranje, ekonomsko in družbeno, tehnološko in okoljsko, poslovno in osebno. Toda predvsem s kom in za koga?

Že sredi leta je bilo jasno, da bo pandemijska apokalipsa osrednja tema, zgodaj jeseni je postalo jasno, da tudi tradicionalnega Davosa leta 2021 ne bo. Namesto njega imamo najprej virtualno srečanje v šestih dneh, s sedmimi nosilnimi temami in okoli 1500 udeleženci iz 70 držav, v 430 mestih po svetu pa sodeluje še dodatnih 400.000 virtualnih gostov. Maja naj bi sledilo nadaljevanje v živo, v Singapurju, azijski poslovni Meki, kot se spodobi za novo geopolitiko Davosa. Letošnje srečanje je veliko bolj odprto, avditorij bo večji in bolj neposreden kot kadarkoli. To je prelomno leto za resnično postavitev zaupanja, za novo in drugačno sodelovanje, pravi davoški spiritus agens Klaus Schwab. Pandemijski vrag je očitno vzel šalo.

Covid-19 nastavlja svetu dramatično ogledalo, tudi odzivi držav so bili siloviti, neprimerljivi z dosedanjimi globalnimi tveganji, kot so podnebne spremembe, finančna kriza ter ekonomske in socialne neenakosti. Če je globalizacija v neoliberalni tržni maniri prej svet povezovala, ga je sedaj pandemija z zapiranjem držav radikalno razstavila. Dosedanja oblika regulirane globalizacije se je v nekaj mesecih sesula, navidezno demokratično formo sveta in liberalnih svoboščin je nadomestil globalni diktat političnega inženiringa držav. Kakšno je sedaj možno poslanstvo WEF?

Spoznanje, da globalne krize zahtevajo globalne odgovore, ni novo. Po prvi svetovni vojni so Britanci zagnali mednarodni projekt Lige narodov, leta 1944 so zavezniki v Bretton Woodsu postavili temelje sedanje mednarodne ureditve sveta. Toda finančna kriza 2007–2009 in velika recesija za njo nista obrodili podobnih sadov. Šele pandemija je bila tu brezkompromisna in po svoje pravična. Razviti center sveta je plačal najvišjo ceno, škode lastnih smrti ni mogel pripisati drugim. Hkrati pa je človeška in ekonomska ogroženost dosegla kritično točko, ki je sprožila neverjetne oblastne strasti elit in vedno večji upor množic. Politični desnici, ki danes obvladuje EU, so takšne razmere ustrezale, na politični levici pa so v imenu večine prikrajšanih in zapostavljenih frustracije krepko narasle. Obe strani vse bolj razumeta, da nova normalnost zahteva drugačen svet. Pandemija je zgolj nastavila ogledalo, razbite podobe v njem pa so eni in drugi, vsi mi.

Agenda za drugačen svet po pandemijski krizi je povsem jasno pokazala troje. Prvič, da se rešujemo z globalno digitalizacijo in novo globalizacijo z lokalnimi agendami. In drugič, da potrebujemo okoljsko vzdržen in socialno vključujoč razvoj. Davoški manifest 2021 obljublja veliko resetiranje sedanje družbene normalnosti. Od tod radikalnost in hkrati jasnost zahtev, sveta ni treba spreminjati, ker je od lani že povsem drugačen. Od tod dva nenavadna poizkusa združevanj dveh starih dihotomij, na eni strani kapitalizma in socializma, na drugi človeka in stroja. Dve politični metafori najbolje ponazarjata možnost teh sprememb, odmevnost pletenih rokavic socialista Sandersa na Bidnovi inavguraciji ter Zuckerbergov in Dorseyjev izbris Trumpa z družbenih omrežij. »Veliki reset« je nov davoški manifest, napoved revolucionarne agende prihodnosti. Leto 2021 je morda zgolj politična uvertura teh sprememb, toda njihov sprožilec je nedvomno nevidni covid-19.

Stara davoška vizija, da je kapitalizem mogoče rešiti z njegovo socializacijo, se je dejansko obrnila. Ni ameriški kapitalizem postal vedno bolj podoben nekakšnemu socializmu, temveč kitajski socializem postaja prevladujoč politični kapitalizem. Zato amerikanizacijo sveta vse bolj nadomešča Kitajska, njen politični kapitalizem trga in korporacij, z manj demokracije in svobode, z več centralizma in manj avtonomije. »Veliki reset« očitno briše demokracijo in svobodo, kar od lani že imamo in doživljamo. Tudi toliko opevana digitalizacija sveta briše meje med človekom in strojem na nenavaden način. Radikalna transformacija družbe vedno predpostavlja novega človeka, ki ga zdaj vse bolj zamejujejo algoritmi, umetna inteligenca. Toda inteligenca ni zgolj analitična, temveč tudi čustvena, ni zgolj racionalna, temveč tudi socialna. Seveda, stroj ne bo nikoli postal človek, toda človek lahko postane stroj, kot je bil recimo v času holokavsta Eichmann. Banalnost zla je za Arendtovo dovršeni družbeni tehnicizem, brez kritične zavesti, dvomov in sočutja. Takšen svet upravljajo psihopati. Toda politični norec ni tisti, ki je izgubil razum, temveč oni, ki je izgubil vse razen razuma. Od enega vplivnega primerka smo se pravkar poslovili, drugega lahko občudujemo na domačem dvorišču. Orwell bi se nam danes moral opravičiti zaradi preblagih predvidevanj.

Covid-19 nam je prinesel prvo vajo političnega inženiringa, ki nas čaka v prihodnosti. Današnje elite se odpovedujejo neoliberalizmu in globalnemu kapitalizmu, da bi ohranile moč in oblast. WEF nam kaže in meri ceno teh sprememb. Kitajska in politični kapitalizem sta globalna podoba jutrišnjega sveta. V napol ruralni Sloveniji zadostuje butalska prispodoba Živalske farme.