Zametek drugačnega sveta

dr. Bogomir Kovač

5. 2. 2021  |  Mladina 5  |  Ekonomija

V sedanji pandemiji sta razpolaganje s cepivom in uspešno cepljenje prebivalstva postali povsod po svetu osrednje politično vprašanje. Namesto pričakovane zdravstvene rešitve smo v letu 2021 očitno dobili nov družbeni problem. EU je pri tem očitno spodrsnilo, razkrile so se stare institucionalne pomanjkljivosti in operativna nesposobnost bruseljske birokracije. Lani so bile zadrege s fragmentarnimi rešitvami, sedaj so problemi s centralizacijo nabave cepiva in koordinacijo cepljenja. Cepivo je postalo prvovrstno politično blago. Zadeva ekonomske odnose korporacij in države, trga in planiranja, postalo je novo torišče globalne neenakosti in cepilnega nacionalizma. Cepljenje postaja organizacijski projekt brez primere. Cepilni nacionalizem in oportunizem sta tu nevarni alternativi solidarnosti in transparentnosti teh poslov. Cepivo za ljudi in ne za dobičke pomeni zametek drugačnega sveta, kot ga imamo.

Navidezno je cepilna zgodba stara in enostavna. Na prelomu tisočletja so ZN med slavne milenijske cilje uvrstili nadzor in zmanjšanje smrtnosti zaradi nalezljivih bolezni. Opredelili so pomembnost razvoja zdravil in učinkovite ponudbe, cepiva in programe cepljenja pa razglasili za enega ključnih ukrepov za preseganje globalne neenakosti. Pandemije globalno prizadenejo vse enako, le spopadi z njo vedno znova pokažejo na usodne razlike. Nikjer ni bolj neposredno in jasno vidna usodna neenakost kot pri dostopu do zdravil in razpoložljivosti javne zdravstvene infrastrukture. Svet bi letos potreboval okoli 10 milijard odmerkov različnih cepiv proti virusu, da bi lahko zadostil minimalnim standardom globalne precepljenosti. To je izjemen, domala neuresničljiv proizvodni in distribucijski zalogaj. Toda problem ni proizvodno-tehnične narave, temveč politično-distributivne.

Danes je že jasno, da bodo po spektakularnem genetskem razvoju večino cepiv dobile bogate države in ne vsi, ki jih potrebujejo. Čeprav pandemija v globalnem svetu dokazuje, da nihče ni varen, dokler ni zaščitena večina, cepivo ostaja del zasebne lastnine farmacevtskih družb in političnega trgovanja držav. Strezniti bi nas morala že ekonomska logika, če morala nima prave moči in teže. Že nekaj desetin milijard za odmerke cepiv lahko odtehta vsaj tisoče milijard oportunitetnih izgub podjetij in držav. EU je zaradi pandemije lani izgubila nekaj nad 1000 milijard evrov, okoli dva odstotka tega pa namenila za razvoj in nakup cepiv, kar je vrednost desetih dni slavnega družbenega »lockdowna«. Za razviti svet je precepljenost globalnega sveta pomembna zaradi varnosti preskrbovalnih in ponudbenih verig, manj ga zanima solidarnost in možnost preživetja svetovnega juga. Zato bo letos sto revnih držav dobilo morda slabi dve milijardi odmerkov, za zaščito četrtine svojega prebivalstva. Svetovna koalicija najrazličnejših iniciativ za pravičnejšo rešitev problema je že tu (CEPI, COVAX, Gavi …), toda manjka prava podpora dejanskih centrov moči. ZDA tudi v novi Bidnovi preobleki branijo svoj položaj, za Ruse in Kitajce je cepivo del geostrateških interesov, EU stavi na mehko moč drugačne pomoči, najprej sebi in potem drugim. Politiki so prihod cepiv napovedali kot začetek konca pandemije. Dejansko smo s cepivi pri koncu začetka pravega spopada z njo.

EU se je cepiv in cepljenja lotila drugače od spomladanskih sramotnih prerivanj in nemoči glede mask in medicinske opreme. Projekt učinkovite oskrbe s cepivi so v Bruslju postavili kot prvo prednostno nalogo, dokaz sposobnosti in drugačnosti nove evropske komisije. EU tokrat nastopa v imenu članic, investira v razvoj cepiv, centralizira pogajanja glede dobav, prevzame stroške nakupa, skupno odgovornost glede odobritve cepiv in pripravi natančen distribucijski načrt za članice. S šestimi družbami so sklenili pogodbe za 2,3 milijarde odmerkov, skoraj štirikrat več, kot jih potrebuje, če želi precepiti dve tretjini prebivalstva.

Bruselj je pri tem izbral počasno, varnejšo in cenejšo pot. Zapleti so se začeli, ko so dobavitelji zmanjšali dobave, ker so drugi sklepali pogodbe prej in po višjih cenah. Hkrati so se kot domine začeli podirati distribucijski načrti EU, začeli so padati nacionalni cepilni programi, zavladal je pravi cepilni in testni kaos. Stara zgodba. Bruselj je okorna birokratska institucija precej neveščih ljudi, politična odgovornost pa je vedno na ravni držav. Seveda, alternativa je tržni pristop in posamično nastopanje članic, toda to bi kvečjemu koristilo velikim in močnim državam, ne pa tudi manjšim in šibkim. Zato skupne nabave in planski pristop niso tako problematični kot omejevanje zgolj na nekaj »zahodnih« proizvajalcev, zahtevana »ekskluzivnost« pogodb in kot vedno šibka koordinacija izvedbe. EU se je obnašala kartelno in sedaj kriči zaradi konkurence.

Vedno obstajajo rešitve, zlasti ex post. EU bi lahko stavila na podporo lastnih farmacevtskih korporacij, kot sedaj skuša z Bayerjem in Sanofijem. Lahko bi tvegala višje cene in večje dobave od drugod, morda izboljšala sistem in politike boja proti pandemiji. Tako pa tekmujemo v stopnjevanju vedno bolj abotnega pandemijskega političnega inženiringa, ki ne deluje. Epidemija je dokaz, da oblasti ne vedo, kako ukrepati, radi pa bi izkoristili to priložnost za boljši zaslužek in utrjevanje oblasti. Negotovost najraje ponuja ponavljanje obstoječih napak. Ko ukrepi ne delujejo, ni kriv slab sistem, temveč zagonetni virus, ne voditelji, temveč ljudstvo. Imunska neenakost očitno nima ovir, neumnosti pa tudi.

Dobili smo grozljiv neoliberalni socialni darvinizem, šibke in revne, stare in bolne bo pokončal virus, zato oblasti v imenu »močnih«, »dobrih« in »naših« ukrepajo z neukrepanjem. Ni se treba ozirati drugam, vse to in še kaj več imamo doma. Epidemija je postala najboljše politično orodje za ohranitev oblasti. In proti temu ni cepiva, ostaja nam zgolj cepljenje ulice.