Šola ni tovarna znanj

dr. Bogomir Kovač

12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Ekonomija

Vladno soglasje glede letošnjega vpisa na visokošolske zavode je še ena od komaj verjetnih političnih zapletov in ideoloških atavizmov Janševe vlade. Ustvarjanje kaosa na področju izobraževanja prinaša eno najbolj usodnih in dolgoročnih negativnih učinkov za razvoj te države in družbe. Dolgoročno zaprtje šol je daleč največji neuspeh vladnih protikoronskih politik. Mladi in ne starejši so največja žrtev te pandemije. Škoda izgube človeškega kapitala je nevidna, toda najdražja. Fizično zdravje in smrt je eno, psihično počutje in duhovno umiranje nekaj drugega. Vladni zaplet z univerzitetnim razpisom in celotno večmesečno eksperimentiranje s šolsko vertikalo sta grozljiva primera oblastnih namer. Žal razkrivata tudi nesposobnost in nemoč šolnikov na drugi strani. O neodgovornem ravnanju premiera in nesposobnosti resorne ministrice tu ni nobenega dvoma.

Navidezno je bil zaplet glede razpisa v visokošolske programe celo za zagovornike vladnih politik negativno presenečenje. Razpis je del rutinskega protokola, področje ureja pravilnik, v ozadju so bila pogajanja in dogovorjena delitev vpisnih mest. V izrednih pandemijskih razmerah je edina logična in empatična poteza šolskih in političnih oblasti zapiranje in ne odpiranje problemov. Seveda, potrebovali bi prevetritev celotne izobraževalne vertikale, toda šolska reforma je vselej kompleksna, strokovno zahtevna in dolgoročna. Potrebuje predvsem politično stabilnost in strokovni pogum, obojega pa za zdaj nimamo in ne zmoremo. Ne pri političnih elitah in ne med šolniki.

Politična predstava na Brdu je vendarle marsikaj razkrila. Janšev nujni sklic vodstev javnih in zasebnih univerz ter visokih šol je v uri in pol ponudil groteskno parado razvojnega neznanja in politične poniglavosti. Gre za elementarno strokovno nekompetentnost, če nekdo meni, da morajo sedanja vpisna mesta na vrat na nos izražati potrebe družbe čez deset ali več let. Pa tudi popolno politično prevzetnost, če predsednik vlade meni, da to lahko postori v prvem koraku on sam ali njegov ministrski cvetober. Iz celotnega cirkusa na Brdu smo potem dobili »šank« rešitev, 100 (50 + 50) dodatnih vpisnih mest za področje zdravstva in računalništva, ker je to danes »in«. Toda na odprti sceni smo lahko videli, kako in za koga Janša vodi to igro. Kustečeva je bila prozorna kulisa, tri javne univerze so bile izenačene z zasebnimi, eni so v imenu študentov rotili vlado, drugi opozarjali na financiranje, tretji so prodajali svoje interesne bučke. Janša pa je manipuliral s podatki in cinično razkazoval svojo nevednost. Drugi so mu hiteli dopovedovati, kdo komu na trgu izobraževanja konkurira, kako je interdisciplinarnost nuja, poklici prihodnosti pa težko določljivi. Semenj ničevosti na vseh straneh.

Toda poseg v avtonomijo javnih univerz je bil jasen, prav tako benigni odzivi njihovih vodstev, ki bi morali takšen sestanek glede na namen in cilje že v izhodišču zavrniti, z ministrico vred. Normalni politični cikli trajajo štiri leta, ekonomski osem, izobraževalni šestnajst. To je izhodiščni domet možnega strategiziranja o spremembah vpisnih mest, ki je zgolj eden od vrhov izobraževalne ledene gore. Pravi referenčni okvir določajo demografski dejavniki in jasna strategija dolgoročnega razvoja države, pa internacionalizacija izobraževalnega trga in celovita reforma izobraževalnega sistema. Vseskozi pa je pomembna sposobnost vseh deležnikov, da razumejo pomen in razvoj človeškega kapitala kot ključne razvojne potence države. Zato je bil enourni posvet na Brdu zgolj perfiden paravan za politične posege v izobraževalni sistem in raziskovalni prostor.

Seveda, nikjer ni zaprtje javnega življenja, sloviti »lockdown«, tako jasno dokazal svoje dolgoročne neproduktivnosti kot v šolstvu. Ta ukrep nasploh prijemlje, če je kratek in oster, pravočasen in ciljan, v šolstvu je bilo ravno nasprotno. Epidemiološka perverznost se je tu kvečjemu stopnjevala, zaprtost šolskega prostora je bila obratno sorazmerna s širjenjem in globino drugega vala okužb. Šole smo torej zaprli prekmalu, nedomišljeno vztrajali pri didaktični digitalizaciji brez tutorskih modelov diferencirane pomoči, brez predmetnih učnih prilagoditev, jasnih predstav o nacionalnih preverjanjih, še šolskega koledarja niso spremenili. Tik pred želenim odprtjem šol, kaosom s testiranji, gremo morda na zimske počitnice, kdo ve … Komedija zmešnjav.

Toda žal otroci in mladostniki niso trgovsko blago, šola ni tovarna znanj. Morda nekaj celo vemo o izgubah in stroških v gospodarstvu, malo ali nič o izgubah človeškega, socialnega in intelektualnega kapitala v šolstvu. Svetovna banka opozarja, da je v tej pandemiji prizadetih 1,6 milijarde otrok in mladih, revni bolj od bogatih, ženske bolj od moških. Če tekoče generacije izgubijo tretjino izobraževalnega leta, bodo ti ljudje izgubili okoli tri odstotke svojih vseživljenjskih dohodkov. Če to traja dve leti, so njihove kasnejše karierne možnosti za četrtino manjše. Med zaprtjem šol tudi v EU učenci delajo polovico manj, namesto sedmih povprečno le slabe tri ure, bolj izobražene družine lahko nadomestijo praznine, one druge pa ne. Skratka, zaprtje šol poglablja kognitivne sposobnosti in znanje učencev, najbolj povečuje družbene neenakosti in socialno patologijo, dolgoročno pa onemogoča razvoj intelektualnega kapitala posameznikov. Zmanjšanje človeškega kapitala znižuje dolgoročno rast, produktivnost in konkurenčnost. Vsaj ta trojček bi Kustečeva in njen Počivalšek morala razumeti.

Šolski sistem je robusten, šolniki veliko manj, šolarji pa so krhke žrtve vsemogočih iger in sprenevedanj. Šolski sistem potrebuje krizni menedžment. Vsi deležniki, zlasti mladi in starši, potrebujejo takojšnjo jasno informacijo, kako naprej, brez šolskih eksperimentiranj in Janševih neumnosti. Ali pa odpravimo šole in vrnimo Slovence.