Politična aritmetika za telebane

dr. Bogomir Kovač

19. 2. 2021  |  Mladina 7  |  Ekonomija

Glasovanje o konstruktivni nezaupnici v parlamentu se je izšlo s pričakovanim porazom opozicijske koalicije KUL in zmagoslavjem Janševih podpornikov. Politična aritmetika za telebane je bila jasna, zato so si vsi oddahnili. Politični status quo očitno ustreza vsem, prave alternative ni, ne vsebinske in ne personalne. Vladna koalicija mora implodirati, Janšo lahko učinkovito zruši le on sam s svojim početjem. KUL se je poenotil nasproti Janši in ne okoli lastne politične združitve. Janša po novem vlada mimo strank in trguje s poslanci brez posebnih fiskalnih omejitev. Politična kriza se bo v Sloveniji zato zgolj poglabljala. Doživeli smo nemoč socialne in liberalne levice, pa tudi surovost desnega populizma. Neoliberalizem se tudi pri nas spreminja v grozeči politični inženiring. Semaforji avtokratske države že delujejo. Nacionalizem prve republike se spreminja v novi fašizem druge.

Blasfemičnost tokratne nezaupnice je sovpadala s karnevalskim časom. Že njena priprava in stave so bile kaotične, brez pravega smisla in naboja. Vsi so videli, da Erjavec ne obvladuje poslanske skupine lastne stranke. Vsi vedo, da je SMC fantomska stranka zunaj političnih zaznav, ki obstaja v parlamentu, vladi in zakotnih gostilnah. V slovenski strankokraciji je vplivnost strank nadomestila moč poslanskih skupin, kar so prvi uprizorili politični klovni iz DeSUS. In tako Janša po novem sklepa koalicijske sporazume prek poslanskih skupin in ne strank. Torej nimamo več prave parlamentarne demokracije, temveč klubsko oligarhijo. Klubske interesne račune je lažje poravnati, ker ni politične odgovornosti in posebnih fiskalnih omejitev. Večno nasmejanega in brezskrbnega Širclja zato ni nikjer, nevidnim poslom ustrezajo tihi finančni ministri. Zato bo DeSUS dobila finančne bonitete glede upokojencev, SMC pa nov vladni kadrovski razrez, moč odločanja pa ostaja v rokah Janše in SDS. »Čisti« računi, dobri »prijatelji«.

KUL ne danes ne jutri ne more pridobiti potrebnih glasov SMC in DeSUS. Njihovi poslanci so izbrali osebno varnost in oprijemljive plačne koristi, dobili bodo pokritje ločenih vladnih sporazumov. Vse to je racionalno in legalno, ne pa tudi moralno in legitimno. Seveda, lahko bi prestopili skupaj, organizirano, toda to v teh političnih razmerah ni mogoče. KUL je bedasto računal na podtalne Pucke, potreboval pa bi pogumno Virantovo potezo z DL iz leta 2013. Zato ima Janša za zdaj prosto pot za uresničitev svoje konservativne revolucije v treh delih. Najprej v obliki velikega resetiranja obstoječih institucij, sledita koncentracija lastniških (demografski sklad) in centralizacija regulacijskih (agencije) funkcij, oboje pa zaokrožuje obvezno podrejanje medijev (STA, RTV …). Politično življenje v tej deželi ni več potica.

Toda domače spremembe političnega kapitalizma so hkrati del globalne agende. Pandemijska kriza in ukrepi so povsod radikalno razbili družbe in preuredili države, vsi tekmujejo z novimi zamejevanji, nadzori in podrejanji prebivalstva. To ni nedolžna zgodovina komunističnega totalitarizma onkraj obzorij, živimo njegovo realnost z domala neomejeno demonstracijo represije in oblastne oholosti. Sloviti »washingtonski konsenz« (privatizacija, financializacija, deregulacija, globalizacija) je dokazal, da neomejena ekonomska moč vodi v globalni totalitarizem. Ekonomski neoliberalizem se spreminja v novi politični fašizem. Ta ima očitno edini ideje, kapital in korporacije za preurejanje sveta, deluje v imenu elit, globalno in lokalno, seje skrajni politični populizem in razjeda demokracijo. Washington je leta 1991 začel z neoliberalnim konsenzom in januarja 2021 končal s pohodom Trumpovih množic na Kapitol. Toda kje bo tu končala Ljubljana?

Slovenska politično-ekonomska scena ima po konstruktivni nezaupnici tri možnosti. Prva zadeva politični status quo in ekonomsko transformacijo države. Janševa vlada v imenu pandemijske krize ostaja do volitev in uresničuje scenarij prevzema vseh vzvodov razpoložljive ekonomske moči v državi. Njen cilj je akumulirati politični, finančni in upravljavski kapital države. Opozicijski KUL ostaja razdrobljen, stranke same zase čakajo na volitve in povolilne koalicije. Druga možnost za KUL je aktivna politika, programska konvergenca, skupni politični nastop na volitvah z jasno in dogovorjeno hierarhijo vodenja. Legitimnost politične alternative in drugačna vsebina sta tu ključni. Tretja že večkrat preigrana možnost je iskanje novih političnih voditeljev in stranke, ki bi lahko zapolnila prazen prostor še vedno prevladujoče leve politične sredine. Možnosti za takšne alternative so majhne, Cerarjeva polomija je še sveža, čeprav je Šarec preživel s podobnim pristopom. Nekdaj smo bili obsojeni na uspeh, danes očitno na neuspeh.

Italija v 75 letih svoje nove republike dobiva 65. vlado, eno na dobro leto, čemur se v zadnjih desetih letih približujemo tudi v Sloveniji. Draghi je seveda sila ugledno ekonomsko ime in izkušen voditelj, toda prihaja kot tehnokrat in ne kot politik. Namesto stranke ima zaupanje predsednika in ljudi, za zdaj tudi parlamenta. Česa podobnega Slovenija nima niti v relativnem smislu, rešitev pa bi lahko bila podobna. Ljudje z določeno strokovno kredibilnostjo in politično prepričljivostjo obstajajo, toda gre za oceno njihovih osebnih preferenc, zaupanja strank in političnih tveganj. Toda brez novih imen, združevanja strank in predvolilne levosredinske koalicije ni prave rešitve.

Potrebujemo po porazu v parlamentu novi KUL? Ne, zadostuje, da bo drugačen. Pahorjeva ovenela roka sprave in Janšev večni most sodelovanja sta tu del domačijske epistemologije in politične abotnosti. Sta problem in ne rešitev. Tlakujeta demontažo demokracije in vzpon kompradorskega kapitalizma. Zgroženi ekonomisti so leta 2011 izdali zbornik »20 let slepote«. 20 je letos 30.