Ekonomski populizem

dr. Bogomir Kovač

5. 3. 2021  |  Mladina 9  |  Ekonomija

Pandemijska globalna kriza in iskanje izhodov iz nje kažeta čudno podobo. Globalizacija se lomi, zadolženost držav narašča, ekološka podoba planeta se dramatično spreminja. Pod krinko zaščite zdravja in življenj se stopnjuje desni politični populizem, kakovost demokracije je najbolj ogrožena v osrčju zahodnega sveta. Politična polarizacija je tu druga stran ekonomske neenakosti, ekonomska depresija se tod meša s politično represijo. Zato ekonomske politike potrebujejo zasuk, pa tudi potrebno legitimnost. EU s svojimi načrti za okrevanje zahteva novo povezovanje fiskalne, monetarne in razvojne politike. Prav ekonomski populizem slovenskega načrta za okrevanje ponuja dober primer njihovega trka, nevarne politične igre z javnimi financami. Toda koga danes sploh še zanima fiskalna usoda države čez pet let ali več?

Postavimo konceptualni okvir pred kontekstualne zahteve. Danes obstaja širok konsenz, da potrebujemo nove, hitre in drugačne politično-ekonomske pristope. Monetarna politika je pred desetimi leti reševala tedanjo finančno krizo z enormno in brezpogojno ekspanzijo ponudbe denarja. Danes je zaradi ničelnih obrestnih mer in likvidnostne pasti povsem brez moči, skrbi zgolj za likvidnosti in monetizacijo potrebnega zadolževanja. Na drugi strani je fiskalna politika osvobojena omejitev glede proračunskih primanjkljajev in javnega zadolževanja. Zato postaja osrednji akter proticiklične in razvojne politike. Nenadoma zadolževanje in agregatna potrošnja nista več prekletstvo, fiskalna konsolidacija ni več zapovedano protikrizno orožje. Tudi EU je trideset let po slovitih maastrichtskih kriterijih in omejevalnih fiskalnih pravilih iz leta 2012 spremenila fiskalno argumentacijo. Države imajo sedaj povsem svoboden prostor za zviševanje proračunskih primanjkljajev in javnega dolga. Namesto kratkoročnih fiskalnih pravil in omejitev so pomembni dolgoročni cilji in reformni premiki, zdrava rast, stabilne cene, vzdržnost javnih financ. To je čas fiskalnega in monetarnega aktivizma in ekspanzionizma. Očitno je covid-19 na področju ekonomskih doktrin in politik prinesel odrešilni zasuk. Virusna pandemija je dekontaminirala ekonomski logos.

Triindvajseto ženevsko poročilo o svetovni ekonomiji (ICMB, 2020) prinaša domala šolsko uro, kako naj monetarna in fiskalna politika znova delujeta skupaj. Gre za revitalizacijo keynesijanske komplementarnosti politik in instrumentov, usklajeno akcijo centralnih bank in državnih zakladnikov. Tu sta nujni kredibilnost institucij in politični konsenz, zaupanje je cement teh premikov. Z instrumentalnega vidika igra ključno vlogo povečanje ravnotežne realne obrestne mere, na sotočju tržnih silnic in miksa ekonomskih politik. Seveda, kratkoročno zadolževanje je dobro, če omogoča dolgoročno rast, monetarna ekspanzija je želena, če ni inflatorna. Oboje šteje, kombinacija kratkoročnih nekonvencionalnih ukrepov ni škodljiva, če omogoča uresničevanje dolgoročnih sprememb in trajnostni razvoj. Toda vse je odvisno od političnega razumevanja teh sprememb. Nova ekonomska integracija in stara politična fragmentacija ne gresta skupaj. Spametovanje ekonomistov ni dovolj, če so na oblasti politični bedaki. In tu se zatika.

EU se je v tej krizi odzvala hitreje in bolje kot leta 2010. Komisija in Svet EU sta julija 2020 sprejela odstopno klavzulo v okviru Pakta za stabilnost in rast. Začasno so ukinili fiskalne omejitve in podprli spodbujevalne ukrepe. Toda kako povezati kratkoročno stabilnost in dolgoročno vzdržnost? Brez reforme makroekonomskih neravnovesnih procedur (MIP) in fiskalnih pravil ni rešitve, ker sedanja delujejo omejevalno in prociklično. Preveč so zapletena in v kriznih razmerah tudi nezanesljiva, tudi slovito določilo in vodilo proizvodne vrzeli nikoli ni bil posebno bister modelski izračun. Zato je ves nabor sedanjih evropskih in nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost odvisen od razumevanja in reševanja javnih financ. Prava kombinacija uporabe finančnih virov, evropskih in domačih, javnih in zasebnih za investicijski zagon in prestrukturiranje gospodarstva stoji in pade pri obvladovanju fiskalne politike. Za zdaj tukaj bolj gasimo požare, kot rešujemo sistem, preveč govorimo zgolj o odhodkih in premalo o prihodkih, ne vemo dobro, kje so meje obvladljivosti zadolževanja. Pogojne obveznosti bodo jutri zavezujoče, začarani dolžniški krogi so obvladljivi na papirju, v praksi pa se spreminjajo v nevarno politično orodje, tudi ekonomsko. Mehanizem za okrevanje ni igralniški dolžniški avtomat, svet pač ni Las Vegas.

Zato nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (NNOO) ni samopostrežna trgovina, v kateri vlada postpandemijska populistična razprodaja. Fiskalne spodbude niso zastonj, njihova začasnost ima meje, EU že danes zahteva nekatere »izravnalne ukrepe« in opozarja na srednjeročno vzdržnost javnih financ. Naš NNOO je v tem precepu, brez ureditve javnih financ nas vodi v nov fiskalni polom, iz krize vodi v novo krizo. Ne gre za zgrešenost vsega, kar naj bi pomenilo strateško načrtovanje, temveč za še resnejšo fiskalno navlako neučinkovitosti javnih investicij, pa plačnega sistema, zdravstvenega in pokojninskega sistema … Vse je povezano in hkrati do kraja zavozlano, zato so izvedbe še slabše od načrtovanj. FS dovolj jasno in poglobljeno opozarja vlado na splet zagat glede proračunskega in razvojnega načrtovanja. Slovenija je pač ekonomski kokošnjak, z Janševim petelinjenjem deluje politično pač še bolj groteskno.

Slovenski NNOO je brez razumevanja novega evropskega konteksta obsojen na neuspeh, če vlada ne reši problemov fiskalne politike. Javne finance so ogledalo te države, s sedanjim pristopom bomo očitno zapravili novo razvojno desetletje. To, kar je za EU morda prelomno, bo za Slovenijo verjetno usodno. Še sreča, da kokoš koljejo prav ti, ki so jo ustvarili.