Položaj žensk

dr. Bogomir Kovač

12. 3. 2021  |  Mladina 10  |  Ekonomija

Mednarodni praznik žena letos, po dobrih stotih letih, zahteva tehten premislek in drugačno ravnanje. Ta pandemijska globalna kriza je ženske prizadela bolj kot moške, desni populizem je vse bolj mačističen, politični feminizem upravičeno zahteva alternativo. V stotih letih se žensko vprašanje vrača na izhodišče svoje družbene emancipacije. Položaja žensk očitno ni mogoče rešiti brez večje ekonomske enakosti in drugačne politične agende. Tega neoliberalni ekonomski svet in izkrivljena podoba politične demokracije ne moreta rešiti. EU ponuja novo strategijo enakosti spolov. Toda enakost in enakopravnost žensk nista niti samoumevni niti nepovratni. Še vedno smo družba stereotipov, nasilja in diskriminacije. Ustvarjanje boljšega sveta za ženske in deklice je hkrati pot do boljše družbe za vse. Zato so ženske pravice najbolj univerzalno torišče človekovih pravic, kjerkoli in kadarkoli.

Seveda, žensko vprašanje ima v zahodni civilizacijski kulturi častitljivo tradicijo eksplicitnega družinskega nasilja, ekonomskega izkoriščanja in političnega izključevanja. Ženske so si prislužile nekaj umetniškega čaščenja, pa tudi usodno religijsko zaničevanje. Šele stari duh razsvetljenstva in nova stremljenja socialističnih gibanj v 19. stoletju na temeljih urbanizacije in industrializacije so v tržni družbi utrli pot večji družbeni vlogi žensk. Če znamo odgovoriti na vprašanje, kdo je kuhal kosilo, pral in pospravljal Adamu Smithu, smo bližje skrivnosti ekonomskega liberalizma in pravi podobi bogastva narodov. Nedvomno je ženska emancipacija na pragu 20. stoletja posledica prevratniških socialističnih idej. Prvo praznovanje je leta 1909 v New Yorku zakoličila Socialistična stranka ZDA, leta 1910 ga potrdi socialistična internacionala v Københavnu. Klara Zetkin tam govori o skupnih človekovih pravicah, proti socialni neenakosti in diskriminaciji. ZN so del tega vključili v svojo temeljno deklaracijo o človekovih pravicah (1948), toda šele leta 1975 uradno ustoličijo ženski praznik na svetovni ravni. Dvesto let po prevratni francoski revoluciji.

Leta 1910 sta bili osrednji zahtevi žensk volilna pravica in politična participacija, po drugi svetovni vojni z državo blaginje upravičeno pričakujejo večjo ekonomsko enakost. Toda feminizem kot vročekrvni politični antikapitalizem se je skupaj z razrednim bojem postopoma izpel, v neoliberalnem svetu ga je zamenjal ekonomski funkcionalizem. Ženske naj bi postale kot moški dobre voditeljice, dobile enako plačilo za primerljivo delo, politično zastopanost v parlamentu, tudi vodenje države. Letošnja vodilna tema ZN ob 8. marcu govori o želeni enakosti žensk pri vodenju sveta. Dokaz več, da po stotih letih očitno nismo dosegli ciljev, ne pri političnih svoboščinah in ne pri ekonomski enakosti. Toda zgodba je še usodnejša na globalni ravni. Posebno v krajih, kjer ženske in dekleta nimajo skoraj nobenih pravic, ne v družini, še manj v družbi, kjer v 21. stoletju prevladujeta suženjsko delo in domala srednjeveško nasilje. Od 1,4 milijarde najrevnejših na svetu je 70 odstotkov žensk, 435 milijonov jih živi z dobrim evrom in pol na dan, za 75 odstotkov opravljenega skupnega dela dobijo zgolj desetino zaslužka. Tu življenje žensk in deklic ne šteje nič, moški svet pa pomeni vse.

Covid-19 in vsa globalna histerija okoli pandemije je po letu dni še vedno odprta knjiga strokovnih in politično-ekonomskih dilem. Toda nekaj je povsem jasno. Pandemija je povsod poglobila ekonomske neenakosti in poslabšala položaj žensk. Ženske so na slabšem pri zapiranju storitvenih dejavnosti in začasnih zaposlitvah, v izpostavljenem zdravstvu pomenijo tri četrtine delovne sile, doma so ponovno brezplačno prevzemale glavnino družinske odgovornosti za otroke, delo na domu, nego bolnih … Po oceni ZN je pandemija v letu dni pahnila v revščino skoraj 50 milijonov žensk (UNDP).

Posledice niso zgolj ekonomske, povečale so se vse oblike diskriminacije in nasilja nad ženskami. Gibanje #jaztudi je razkrilo v osrčju razvitih družb metastaze seksizma in spolnih zlorab. Covid-19 je preprosto razgalil blasfemičnost neoliberalnega kapitalizma, poglobil njegova protislovja. Žal so ženske tu izgubile več kot moški.

Seveda, danes je delež zaposlenih žensk štirikrat večji kot leta 1910, vedno več jih zaseda pomembne družbene položaje. Danes so na čelu EU, ECB in Nemčije vplivne ženske, kot voditeljice vlad so bile v tej krizi uspešnejše od moških, v korporacijah prevladujejo ženski principi vodenja. EU želi biti na čelu svetovnih prizadevanj za enakost spolov. Stopnja zaposlenosti žensk je večja kot kadarkoli, toda še vedno zaslužijo na primerljivih delovnih mestih 15 odstotkov manj od moških, pokojnine pa so nižje za 30 odstotkov. Pred letom dni je EK sprejela strategijo, cilje in ukrepe za enakost spolov v obdobju 2020–2025. Toda še vedno nekaj več kot 40 odstotkov Evropejcev meni, da naj ženske skrbijo za dom, moški pa za zaslužek. V EU je 80 odstotkov oskrbe neformalne, skoraj vse opravljajo ženske. Za nameček pa je polovica žensk doživela spolno nadlegovanje, petina celo v družinah. Zato želi EK v naslednjih letih zamejiti kulturo spolnih stereotipov, kaznovati spolno nasilje, podpreti civilno družbo in uravnoteženo zastopanost spolov v biznisu in politiki. Predvsem pa morajo ukrepi izhodne strategije in nepovratna razvojna sredstva koristiti ženskam relativno bolj kot moškim. To je preslišana pesem ptic trnovk tudi pri naši izhodni strategiji (NOO).

Virginija Woolf je nekoč dejala, da nima države, da pa se počuti pravo žensko, ko svet postane njena dežela. Doseganje enakosti spolov je ena najpomembnejših človekovih pravic in ključna družbena odgovornost. Lahko nas skrbijo podnebne spremembe in pandemija, toda prava usoda družbe leži v tem najstarejšem razmerju. Tu se začne življenje in konča napredek.