Stara zgodba se ponavlja

dr. Bogomir Kovač

19. 3. 2021  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Leto dni nove vlade Janeza Janše je bila trda preizkušnja za vse, za prevzetno oblast in utrujeno ljudstvo. Protislovnega in škandaloznega spoprijema s pandemijo in politično-ekonomsko krizo ni mogoče po letu dni niti prikriti niti olepševati. Vse je na dlani, uspehi in polomije, številke in občutja povedo vse. Ekonomsko kaže vladi bolje kot politično, toda politično bo verjetno preživela, nakopičene ekonomske zadrege pa bodo ostale. Uspešnejša je pri obvladovanju in zatiranju prebivalstva kot virusa. Težava ni toliko razkazovanje njene moči, temveč nekompetentnost in nesposobnost obvladovanja problemov in razvoja. Epidemija je za vladno koalicijo zgolj krinka in koncentrirano sredstvo obvladovanja političnoekonomskega cikla. Navidezna prioriteta je nadaljevanje dela zaradi boja s pandemijo, čeprav nima strategije, kako živeti z njo. Skupni imenovalec prvega leta je ohranitev oblasti za vsako ceno.

Štirinajsta vlada je nastopila svoj mandat 13. marca 2020, vraževernost številk in lepota datumov ne bi mogli biti bolj povedni. Na politični prestol se je zavihtela mimo volitev, namesto nestabilne smo v parlamentu dobili nenačelno koalicijo, z dežja smo prišli pod kap. Nesrečna pandemija se je znašla v vrtincu menjave oblasti. Janšo vedno naplavi ta ali ona kriza, ker velja za odločnega in karizmatičnega politika. Toda ta kriza je razkrila, da ni niti dober strateg niti uspešen krizni menedžer. Uživa popolno podporo privržencev in je vseskozi na repu politične priljubljenosti v državi. Koalicijski partnerji se z njim vedno znajdejo v težavah. Tudi tokrat sta po letu dni SMC in DeSUS razpadajoči politični trupli, NSi pa težave še čakajo. Zato vladi vedno zmanjka potrebne legitimnosti, Janša pa izgublja zaupanje ljudi za želeno preurejanje države. Brez tega pa je nemogoče obvladovati pandemijo.

Zato so politična polarizacija, razgradnja institucij in razkroj upravljanja osrednji »donesek« te vlade po letu dni. Dobili smo neverjetno, do abotnosti samozavestno vlado s slabo razvojno alternativo in zmedeno opozicijo brez prepričljive perspektive. Ljudje so upravičeno utrujeni in siti teh političnih komedijantov. Seveda, ob obletnici vlade je njen predsednik navrgel kopico zavajajočih polresnic, kot vedno. Položaj leta 2020 vedno znova rad primerja z onim leta 1990, toda politične enotnosti in zaupanja med elitami ni bilo ne tedaj ne danes. Opozicijo obtožuje destruktivnosti, ker ji gre v tej pandemiji zgolj za oblast. Toda Janševa vlada je inkarnacija te oblastne sle, iz katere brsti tudi njegovo samodrštvo. Pripravljenosti na pandemijo ni bilo, podobno velja za zdravstvo in oskrbo starejših, toda to je odgovornost vseh vlad pred njim. Po letu dni bi bilo logično, da vlada naredi inventuro, kaj je storila narobe, in popravi napake, da se ne bi ponovile. Toda za vse nedoslednosti ukrepov in slabe rezultate so krivi drugi, enkrat »fašistična levica«, drugič nedisciplinirano ljudstvo, na koncu celo nahujskani mediji in predstavniki iz EU.

Vlada je prvi pandemijski val s hitrim zaprtjem države razmeroma uspešno zamejila, toda obvladovanje drugega je popoln polom, poln kaotičnih ukrepov, škandalov, komaj dojemljivih potez. Odzvala se je prepozno, sistem testiranja se je sesul, epidemiološko sledenje so opustili, zaprli so šole in storitvene dejavnosti, toda dovolili delo v tovarnah in gradbeništvu, protestnike vseh vrst so razglasili za sovražnike, vojna z mediji je postala del želenega obvladovanja informacij. Toda v domovih za starejše sta odpovedali stroka in politika, spremenili so jih v negovalne bolnišnice brez ustreznih možnosti. Uprizorili so genocid, za katerega ni opravičila in zanj verjetno ne bo nihče odgovarjal. Preveč je pravnih praznin, političnega sprenevedanja in tudi strokovnega slepomišenja. Kot tudi v primeru mariborskih dijakov. Ostaja pa občutek sramu in nemoči, pa tudi gneva in srda.

Ekonomsko je zgodba navidezno uspešna. Vladnih podpornih paketov je bilo veliko (KPK: 1-8), toda bili so nepregledni in brez strateškega fokusa. Podpora trgu dela v obliki nadomestil je uspela, povračila stroškov manj, poroštvena shema pa je bila strel v prazno. Nasploh so makroekonomska gibanja za vlado manj pomembna, ekonomija je zanjo politična »mizica, pogrni se«. Hkrati pa je ostala imuna za velike razlike v družbi, med bogatimi in revnimi, zaposlenimi in prekarci, našimi in vašimi. Padec rasti je manjši od pričakovanj (5,5 odstotka), tudi brezposelnost je nižja (8,9 odstotka), smo boljši od povprečja EU. Toda Slovenija se je zadolžila v povprečju več kot EU, primanjkljaji in javni dolg naraščajo hitreje kot drugod. Država je uspela s prerazdelitveno politiko, toda brez potrebne alokacijske učinkovitosti. Vlada je delno nadomestila izpad BDP, ni pa izboljšala konkurenčnosti, produktivnosti in učinkovitosti. Stara zgodba se ponavlja.

Na obzorju je nov krovni zakon, revolucionarni obrat deregulacije in privatizacije pod krinko debirokratizacije. Podobno, kot je epidemija zgolj paravan politične represije in zatiranja prebivalstva. Koalicijske stranke Janša kupuje s projekti, demografski sklad za DeSUS, pa Počivalškov turizem, NSi dobi za vojsko in dolgotrajno oskrbo. Nikjer pa ni reform zdravstva in servisiranja starajoče se družbe, nikjer pravih politik do digitalizacije in zelenega prehoda. Kjer ni strategije, ni prioritet, zato sta investicijska razpršenost in razvojna brezglavost realni domet te vlade.

Seveda, jutri bo sledilo rezanje javnih izdatkov, pa privatizacija zdravstva, šolstva, kulture … In del te neoliberalne ekonomske agende je tudi zunanja politika, kjer smo v letu dni izgubili veliko ugleda. Janše ne zanima globalna slika, kam usmeriti državo, zanj je politični inženiring vse, kar potrebuje. Slovenija je postala v očeh zahoda »pacient«. Manj gre za državo, bolj boleha njeno vodstvo.