Per aspera ad astrazeneca

Vlado Miheljak

19. 3. 2021  |  Mladina 11  |  Dva leva

»Slovenija je naročila 90 odstotkov odmerkov cepiv, ki ji v prvem in drugem četrtletju pripadajo po sistemu pro rata. Ta številka ni višja, ker decembra v drugem krogu nabave cepiva Comirnaty proizvajalcev Pfizer in BioNTech ni naročila ničesar.«
— Slovenija se je odrekla dražjemu in univerzalnejšemu cepivu in v cepilni strategiji ustvarila popoln kaos (STA, 16. 3. 2021)

»Naj povem, da bi po strategiji cepljenja naj bil tudi sam cepljen s cepivom AstraZeneca konec tega tedna.«
— Borut Pahor je nerodno razkril skrivni načrt prednostnega cepljenja politične elite (e-posavje.com, 16. 3. 2021)

»Represija lahko epidemijo ustavi v avtoritarnih državah. V demokraciji lahko epidemijo zameji le visoka stopnja zaupanja.«
— Ali Žerdin v novi, aktualni knjigi s pomenljivim naslovom MMXX: Leto nevarne bližine; Kaj je šlo v Sloveniji narobe med epidemijo koronavirusa

Kaj je torej šlo narobe? Pravzaprav vse. Predvsem pa je popolnoma razpadlo zaupanje. Kajpak zaupanje v politiko in politike. Janša žanje, kar je sejal. Namreč, dvom o prav vseh namerah in odločitvah. Leta in leta je sistematično in zavestno gradil svojo politiko na razgrajevanju zaupanja; zaupanja v sodišča in pravosodni sistem, v zdravstvo, v šolstvo, znanost, kulturo, v medije in sploh v vse institucije države in družbe v času, ko ni on na oblasti. Sedaj se mu to vrača z obrestmi.

Kot privrženec in karierni vojščak teorije zarote naš maršal očitno ne razume, da sta nadvse pomembna momenta oblikovanja družbene kohezivnosti obseg zaupanja in strpnost do drugih. Že »klasični« Georg Simmel je pred več kot sto leti (1908) predpostavljal, da je »... zaupanje najpomembnejša kohezivna sila v družbi«. Še več. Menil je, da zaupanje ne potrebuje osebnega poznavanja in zato omogoča socialno interakcijo in sodelovanje s »tujim«, neznanim človekom. Ali kot je veliko kasneje zapisal Sztompka (1997): »Zaupanje rodi zaupanje; priznanje zaupanja je običajno recipročno.« Ne nazadnje je zaupanje pomembna sestavina t. i. socialnega kapitala. Pri tem socialni kapital razumemo v Putnamovem smislu kot značilnosti socialnega življenja – socialne mreže, socialne norme, zaupanje –, ki participantu omogočijo, da deluje učinkoviteje, ko si prizadeva za doseganje ciljev. Zaupanje je zato eden od nujnih, čeprav ne zadostnih pogojev demokratičnega ustroja. Vsekakor pa je za normalno delovanje države in družbe nujno zaupanje v institucije in zaupanje v akterje. Kolikšno zaupanje je nujno za »normalno« delovanje odprte, demokratične družbe, je težko oceniti. A ta trenutek ni v Sloveniji prav nobenega nosilca politične funkcije, ki bi lahko z avtoriteto nagovoril ljudi, jih pomiril, jih animiral za delovanje in prizadevanje za kakršnokoli skupno dobro. Odnos do pandemije je simptom tega manka.

V spopadu s covid-19 je najprej in vselej problem, da hoče Janša pod blagovno znamko spopada s pandemijo izkoristiti priložnost za avtoritarno preoblikovanje podobe države in družbe ter spotoma v ukrepe zapakirati še vse, zanj in za njegovo politiko značilne klientelistične, koruptivne in represivne vzgibe. Pri nabavljanju zaščitne in zdravstvene opreme, pa tudi pri dušenju ustavne pravice do izražanja skepse in upora proti političnim in represivnim zlorabam oblasti. Zato je bilo na začetku množičnega cepljenja logično pričakovati točno to, kar sedaj poteka pred nami. Janševa oblast preprosto ni sposobna organizirati in izpeljati transparentnega množičnega cepljenja. Seveda ugotavlja, da je za vse kriva neučinkovita in nepravična EU, ki ne omogoči vsem enakega dostopa do cepiva. No, to je zgolj paravan, španska stena, ki zakriva prave razloge domačih težav in zlorab. Prav zdaj prihajajo na plano srhljivi podatki, da Slovenija ni izkoristila vseh možnosti nabave cepiva. Zakaj? Zelo preprosto, ker so računali, da bodo namesto dražjega Pfizerjevega cepiva (12 evrov za odmerek) potrebe lahko zadovoljili s cepivom AstraZenece, ki naj bi stalo »le« 1,78 evra. Da je nekaj narobe, se je zaznalo že, ko so kar naenkrat začeli spreminjati oziroma ignorirati evropsko priporočilo, po katerem je za starejše od 65 let cepivo AstraZenece manj primerno, ker se s starostjo, kot na podlagi študij ugotavljajo strokovnjaki, »aktivacija imunskega sistema zmanjša«.

A ključna težava ni le, da so spet varčevali pri starejših in kroničnih bolnikih ter spremenili strategijo izbire vakcine, ampak da ti marsikje v Sloveniji, denimo v Ljubljani, sploh ne pridejo na vrsto, drugod pa že cepijo občutno mlajše in tudi zdrave. Že ko so med prednostne kategorije uvrstili poklicne vojake, se je pokazala vsa perverzija in sprevrženost Janševe oblasti. Zakaj bi vojak, ki po vstopni definiciji poka od zdravja, moral imeti prednost pred starčki in kroničnimi bolniki? Ali pred, denimo, prodajalko, materjo samohranilko, ki je vsak dan neprimerno bolj izpostavljena tveganju kot vojak?

Toda najbolj perverzno je tisto, kar je bilo itak ves čas v zraku. Sedaj bodo, pri vsem kaosu v cepilnem sistemu, prednostno prišli na vrsto politiki. Oziroma so že, kot se je izdal Pahor. Cepljen naj bi bil (verjetno kot drugi visoki politiki in poslanci) v petek, če ne bi nastali zapleti in začasni zastoj pri cepljenju s cepivom AstraZenece. Kakšna perverznost! Celo s potapljajoče se ladje prvi bežijo štirinožni slepi potniki. Kapitan in častniki gredo zadnji. Pač simbolno delijo usodo najšibkejših, najbolj ranljivih.

Ko boste torej v prihodnjih dneh videli, kako se »maratonec«, ki skrbno neguje svoje telo, videz in zdravje, med vakcinacijo nastavlja kameri in se vam bebavo smeji v ksiht, vedite, da sporoča: »Pa smo vas spet!« ... Nategnili namreč.