Skozi lupo bizarnosti

Bernard Nežmah

26. 3. 2021  |  Mladina 12  |  Pamflet

Zoper novelo zakona o vodah so enoglasno nastopile opozicijske stranke, okoljske organizacije in osrednji mediji. Rezultat ni izostal, saj je vlada umaknila del, po katerem bi bilo na vodovarstvenem območju pod strogimi pogoji izjemoma mogoče graditi objekte in naprave za proizvodnjo, v kateri so vključene nevarne snovi in za katere je treba pridobiti okoljevarstveno soglasje. Tokratna enotnost v državi je izjemna, vodni viri so nedotakljiva nacionalna dragocenost, nobena tvegana gradnja nad njimi ni dovoljena.

Toda v zadnjem tednu so presenetili veliki mediji, ki so za agendo vzeli držo braniteljev prirode. Časnik Delo je ogrožanje pitne vode postavil kar za osrednjo temo naslovnice. Jasno, ker je to pač nova možnost ostre kritike vlade. Seveda ni problem, če je uredniška politika protivladna, ampak to, da se čuječnost do narave pojavi samo, kadar je lahko argument zoper politiko Janeza Janše. Je torej časopis, ki je bil nekaj dni na strani pitne vode, kdaj objavil na naslovni strani članek, ki bi z isto vehemenco nastopil zoper plan ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je dal napeljati kanalizacijski kanal prek osrednjega zajemališča vode v Klečah? Kajpak – nikoli. A je to, kar bi morda pogojno dopuščal Vizjakov zakon - ARSO o zloglasnem kanalu C sicer še ni izrekel zadnje besede -, praktično že zgrajeno. V kanalizacijske cevi se namreč iztekajo vsemogoče nevarne kemikalije, ki jih ljudje in industrija spuščajo v odtoke. Brez novele umaknjenega zakona je realnost uničevanja vode že tu, sredi Ljubljane. Bodo opozicijske stranke in veliki mediji zdaj svoj pritisk usmerili proti ljubljanskemu županstvu? Če doslej niso, tega tudi odslej ne bodo. Voda v resnici ni njihova tema, razen če se jim zdi, da je uporabna kot propaganda. Časnik Delo je v podkrepitev vladne kritike objavil tudi intervju s hidrogeologom Joergom Prestorjem. Ta je v temi vladnega zakona spregovoril o industriji, ki spušča odplake v kanalizacijo, in izpostavil: Ta vedno nekje pušča. Preprosto, nad vodovarstvenim območjem ni moč postaviti varno cevi z odplakami, ker bodo te slej ko prej vedno nekje začele puščati. Je sogovornika časopis vzel zares in njegovo izkušnjo takoj prenesel na nastajajoči ljubljanski kanal odplak? Nak, celo na njegov odgovor, da inšpekcije ne delujejo, če jih ne podpira vsaj 51 odstotkov ljudi, mu ni postavil podvprašanja: če ni gromovitega javnega mnenja, potem inšpektorji ne ukrepajo?

Misel, ki pa ne zadeva toliko politike kot velike medije. Zakaj so zelene stranke po Evropi marsikje resen faktor v politiki, le v redkih državah, kot je Slovenija, pa ne? Preprosto, osrednji slovenski mediji jih ne postavljajo med naslovne teme, ampak jih v najboljšem stlačijo v obrobne rubrike. V Moravčah se že nekaj let borijo zoper deponijo odpadnih materialov, dokazujejo tudi s študijami ekologa Antona Komata, kako iz nje prehajajo nevarne snovi v vodotoke, a ta upor ima status bizarnosti krajevnega župana Milana Balažica. Če torej ni stalnega medijskega pritiska na onesnaževalce, tudi javnost ne bo protestirala in posledično tudi inšpektorji ne bodo ukrepali.

Nacionalna televizija je v zadnjem tednu odkrila novega negativca – poslanca Desusa Branka Simonoviča. Izvedeli smo, da o njegovi višješolski diplomi, ki mu naj bi jo pred skoraj pol stoletja podelila zagrebška univerza, slednja nič ne ve. Ko so iz Zagreba diplomo potrdili in jo je poslanec pokazal medijem, pa je novinarka nacionalke Eugenija Carl v prime-time dnevnika zahtevala, da si hoče pogledati tudi tekst diplomske naloge. Vedno spodbudno, kadar hočejo novinarji prebrati kakšno knjigo, da pa bi brali prastare diplome, ki imajo status mojstrskega izpita?

Sočasno poteka še en javni konflikt in sicer o dveh tožilcih, ki kandidirata za evropski funkciji ob očitkih, da je njuno znanje tujih jezikov preskromno. Časnik Dnevnik ju je na primer pobaral o jezikovnih kompetencah, ki sta jih oba potrdila, trdeč, da sta opravila potrebne izpite. Se je tu pojavila ista vnema, da bi od tožilcev zahtevali uradne listine, kaj šele, da bi se javil novinar, ki bi rekel, da bi si hotel ogledati njune izpitne pole?

V starem režimu je živel visoki politik in redni profesor na univerzi Boris Ziherl, katerega doktorata in tudi diplomske naloge ni najti. Njegovi študenti so pripovedovali, da če so v indeks ob njegovem imenu pripisali doktor, je naziv nejevoljno prečrtal, češ, da ni doktor, in tudi Enciklopedija Slovenije ni pisala, da je diplomiral na PF, ampak da je tam absolviral. Bil je dogmatski marksist in bil na svojem področju pač med največjimi, četudi ni imel univerzitetnih nazivov. Ni bil edini, znameniti klasični filolog Anton Sovre je bil brez doktorata, a so pod njegovim mentorstvom doktorirali vsi veliki grecisti sodobne dobe od Kajetana Gantarja naprej.

A bagatelno iskanje diplome poslanca je v medijskem poročanju zavzelo nekajkrat več pozornosti kot ozadja posla leta, kot je gradnja Drugega tira. Veliko temo in vprašanje korupcije, ki jo jasno nakazujejo napovedi aneksov, ki znajo končno vsoto na javnem razpisu pomnožiti, sta se obširno lotila le Reporter in VV faktor. Dominantni časopisi in televizije nam raje servirajo polemike premiera Janeza Janše o tem, ali sme biti zbadljiv do provokativnega vprašanja poslanke SMC Janje Sluga. Kot da bi gledali moralistično televizijo škofa Antona Jegliča, o tem, kaj se spodobi in kaj ne.

Vest, da je avstrijsko podjetje Strabag vložilo pritožbo na izbor Kolektorja za gradnjo Drugega tira, pa je Dnevnik objavil v drobnem člančiču na peti strani v obsegu petnajstine strani, podobno Delo in osrednje televizije. Nihče od njih ni objavil nič razen dejstva, da se tuje podjetje pritožuje. Nobenega širšega okvira ali komentarja, kar sicer vedno počno, ko poročajo o potezah vlade.