Jezik, voda in beton

Bernard Nežmah

19. 3. 2021  |  Mladina 11  |  Pamflet

Časnika Dnevnik in Večer sta v ponedeljek objavila anketni lestvici Ninamedie o priljubljenosti politikov in strank. Na prvem mestu je že drugi mesec zapored evroposlanka Ljudmila Novak, ki jo zato nekateri razglašajo za favoritko na predsedniških volitvah. Če imamo običajno faktične težave, kako oceniti verodostojnost takšnih anket, je tokrat enostavno. Ker je na isti dan tudi Delo objavilo svoj barometer popularnosti Mediane, lahko primerjamo izide. Katero mesto je torej osvojila v konkurenčnem anketiranju? Katastrofa, sploh ni uvrščena med 20 najbolj priljubljenih. Tu velja za prvi obraz popularnosti minister Janez Poklukar. A če preverimo njegovo popularnost v rezultatih Ninamedie, se zgodba ponovi – med 22 naj obrazi ga ni najti. Agenciji očitno ne merita utripa popularnosti v isti državi.

Še bolj se zaplete pri popularnosti strank. Tu je najprej skoraj identična slika: po obeh anketah je odločno na prvem mestu SDS, ki ima od 50 do 60 odstotkov več podpornikov od druge SD. Toda med politiki SDS je najvišje uvrščen zunanji minister Anže Logar na 12. oz. 15. mestu, medtem ko imajo voditelji NSi kar tri v prvi osmerici oz. deseterici, stranka pa ima 3 oz. 4-krat manj podpornih glasov od največje stranke in celo manj od Levice.

Če ne obtožimo agencij za falsifikacijo, so edina razumna razlaga shizofreni državljani, ki imajo radi stranko SDS, ne pa njenih politikov, po drugi strani pa so navdušeni nad izpostavljenimi politiki Nove Slovenije, ne pa nad stranko, ki jo ti vodijo. No, skozi pozitivno usmerjeni pogled bi lahko rekli, da so anketni izidi sicer natančni, le da to, kar merijo, ni priljubljenost politikov med volivci.

V kritiki Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) je minister Zdravko Počivalšek izpostavil dve številki. V zadevi SRIPT, kjer gre za vrednost 160 tisoč evrov, so angažirali 78 kriminalistov, v največji aferi TEŠ 6 z milijardo in pol pa enega. Skregano s pametjo, a v osrednjih medijih se ni pojavil odziv, ki bi pod vprašaj postavil delovanje NPU. Politikom resda ni vedno verjeti na besedo, toda tudi NPU ni objavil demantija.

V deželi, kjer dominantni mediji prinašajo sliko dobrih in zlih, ima to praktične posledice. Če je bil NPU slikan kot apriorni pozitivec, se o njegovem delu celo tam, kjer anomalije tolčejo v nebo, ne razpravlja. Enako velja za STA, ki nam jo predstavljajo le kot žrtev vladajoče stranke, drugače pa da je idealna medijska hiša. STA je 12. marca poročala, da je umrl legendarni nizozemski inženir Lou Ottens, ki je glasbo in žurnalizem zaznamoval z iznajdbo avdio kasete. Toda obiskovalci spleta so to vedeli že dan poprej in tudi spletno Delo je že 11. marca objavilo članek o smrti očeta kasete. Tiskovna agencija, ki naj bi slovenskim medijem nudila najnovejše informacije o dogodkih, objavlja zapoznelo zgodovino dogodkov. OK, reč je bizarna in si raje poglejmo vest o sporočilu Alekseja Navalnega iz zapora, v katerem kazensko kolonijo 100 km od Moskve primerja s koncentracijskim taboriščem. STA tu navaja, da vsebino povzema od francoske agencije AFP. Nenavadno, da slovenska agencija v poročilih iz Rusije ne spremlja ruskih medijev. Spletna POP TV je tu korak pred njo, v poročilu namreč prinese tudi Instagram Navalnega v ruščini. STA, ki jo desetletje vodi isti direktor, bi evidentno kazalo modernizirati z drugačnim sistemom dela.

Pri jeziku se zapleta tudi pri izboru dveh evropskih delegiranih slovenskih tožilcev. Ker je vlada do njunega imenovanja zadržana, so nedavno osrednji mediji poročali, da je to posledica političnega obračuna stranke SDS z njima. Shema dobri proti zlim je tu idealna, saj onemogoča vpogled v njun hendikep, ki ga je premier izpostavil s slabim znanjem angleščine. Tu je takoj odreagiral tožilski svet, ki je zatrdil, da ima eden izmed kandidatov najvišje jezikovno spričevalo C2, toda niti besedice o drugem. Ko je odbor za pravosodje potrdil novelo zakona o državnem tožilstvu, v kateri je za evropske tožilce zahteval vsaj znanje angleščine na ravni C1, je opozicija protestirala, da gre za politično onemogočanje tožilcev. Od tožilca, ki bo sodeloval v evropskem tožilskem vrhu, je nesprejemljivo zahtevati, da bo soliden govorec angleškega jezika!?? Opozicijski in tožilsko-svetni pogled je sicer pod standardi partijske Jugoslavije, v kateri je že partijski vrh leta 1953 ocenil, da je za državo bolje, da odstavi zunanjega ministra Edvarda Kardelja, namesto njega pa postavi legendarnega Kočo Popovića, ki je diplomiral na Sorboni in tekoče govoril francosko in angleško.

Ob napovedanem zakonu o vodah v medijih še vedno nismo doživeli vsebinskih soočenj med ministrom Andrejem Vizjakom in okoljskimi kritiki. POP TV je v oddaji Preverjeno kot argument proti zakonu navajala tragično zgodbo prebivalcev Kanala, ki so že dolgo obdobje prikrajšani za pitje zdrave vode. Grozljiv primer, toda njihova tragedija je nastala pod sedanjimi zakoni in že dosedanje oblasti vseh barv zoper sistematično uničenje vode s strani lokalne industrije niso ukrepale. Še več, problem niso le zakoni, ampak veliko bolj odsotnost sankcij zoper kršitelje. Časnik Dnevnik je pred dnevi razkril, kako betonarna v Stanežičah v Ljubljani že 40 let deluje na občinski zemlji brez pogodbe in brez okoljevarstvenega dovoljenja, čeprav leži na vodovarstvenem območju. Inšpektorji v skoraj pol stoletja niso opazili gorostasnega objekta, občina pa ni opazila, da na njeni zemlji stoji betonarna brez gradbenega dovoljenja in pogodbe o najemu.