Le interesi kapitala

dr. Bogomir Kovač

2. 4. 2021  |  Mladina 13  |  Ekonomija

Pandemije vedno prihajajo v valovih in trajajo več let. Po letu dni smo torej na začetku tretjega vala. Večina članic EU konec marca 2021 stavi na ponovno zapiranje dejavnosti in gibanja prebivalstva. Velika pričakovanja EU glede cepiv in precepljenosti so se izjalovila, države se spet zapirajo vsaka po svoje. Sloviti »lockdown« ostaja osrednje politično orodje zajezitve virusa. Toda sedanji je drugačen od prvega pred letom dni. Tedaj so razpadle proizvodne, logistične in poslovne verige, danes industrija deluje. Virus in kapital združujeta moči, represivni politični inženiring ustreza oblastem, triada je skoraj popolna. Ljudje so lani verjeli v izhod, danes so utrujeni od enih in drugih, nezaupljivi do vsega in vseh. Zato so »lockdowni« vse manj učinkoviti, ker so politična manipulacija, gnili kompromis interesov. Delovali bi ob popolnem zaprtju države in dejavnosti, ob visokem spoštovanju ukrepov in zaupanju ljudi. Nič od tega ne morejo zagotoviti tudi sedanji ukrepi Janševe vlade. »Lockdown« je žal neizbežen, toda predvidljiv poraz stroke in oblasti, doma in tudi v tujini.

Po rahlem zatišju pandemije po novem letu in omahljivem začetku cepljenja se je število potrjenih okužb v EU od sredine februarja v mesecu dni povečalo za 60 odstotkov. Ponekod se je sedemdnevna incidenca potrojila (Estonija), v Nemčiji podvojila, drugod je celo padla (Španija), edino stopnja smrtnosti je povsod nižja. Širjenje virusa, njegovi cikli in prepletanja ostajajo po letu dni še vedno skrivnost. Imamo veliko podatkov, toda malo pravih in uporabnih, zato ostajajo modelske napovedi in ukrepi vedno manj učinkoviti. Pandemijski valovi imajo dva temeljna razloga. Različnih ukrepov strogih zapiranj in preprečevanja stikov ljudje sčasoma ne upoštevajo več, hkrati pa virusi mutirajo in bolj agresivno okužijo druge skupine prebivalcev. Prvi val je najbolj ogrozil starejše, drugi je razširil bazo z vedno manj tipičnimi bolniki, tretji bo očitno najbolj prizadel aktivni del zaposlenih v množični industriji. Epidemiološka slika je bila že v prvem valu med državami zelo različna, odločilni so endogeni faktorji in ne eksogeni šoki. Žal nismo glede metrike in analize v ničemer napredovali. Dejanski stopnja in struktura okužb ostajata neznanki, tudi načini širjenja virusa. Uporabljamo zgolj podatke pozitivnih dnevnih testov, spremljamo število obolelih v bolnišnicah in kakopak mrtvih. Danes modeliramo tretji epidemijski val na temelju izkušenj prvega in drugega.

Iz izkušenj prvega vala in dosedanjega vedenja o nalezljivih boleznih vemo, da je preprečevanje stikov med ljudmi najučinkovitejša metoda. Vlade so izbirale zgolj načine »lockdownov«, takojšnje ali kasne, močne ali delne, ali pa so se jim začasno celo odrekle. Prvi val pandemije je imel tragične razsežnosti. Države so bile tehnično in organizacijsko nepripravljene, zdravstveni sistemi so pokazali vso svojo ranljivost, vsi podsistemi starajoče se družbe so razkrili svojo srhljivo krhkost. Pandemija je vsem nastavila kritično ogledalo. Toda popravni izpit drugega vala je pokazal, da so države poletni čas slabo izkoristile. Nobenega napredka ni bilo niti pri spremljanju epidemije in še manj pri reorganizaciji zdravstva, gospodarstvo se je delno prilagodilo, politične oblasti pa so razširile prostor obvladovanja družbe. Zaprtja drugega vala so bila selektivna, navidezno bolj prilagodljiva, toda veliko manj konsistentna in učinkovita. Ena zadnjih raziskav, ki je zajela 152 držav in presečni datum konec lanskega leta, dokazuje, da postajajo v tej pandemiji »lockdowni« vse manj uspešni. Preprosto ne delujejo, ker izgubijo učinek šoka. Ljudje jih bolj dojemajo kot grožnjo in ne kot odrešitev.

Omejevanje mobilnosti ljudi in hkrati ohranjanje mobilnosti blaga preprosto ne gresta skupaj. Ne morete zapreti družbe in hkrati biznisirati, ni smiselno omejevati storitvenih dejavnosti in hkrati dopustiti delovanje množične industrije, poslati otroke iz vrtcev in šol domov in hkrati starše držati v različnih oblikah zaposlitvenih obveznosti … Preprosto, ljudje so videli, da omejevalni ukrepi v drugem valu ne delujejo, da so nepravični in da po nekakšnem mehkem in selektivnem večmesečnem »lockdownu« ne delujejo. Virus je mutiral, oblasti pa so ostale v svoji večno ponavljajoči se strategiji delnega zapiranja in odpiranja. In tudi tokrat je tako.

Epidemijo lahko zaustavi ali zameji zgolj prekinitev stikov med ljudmi, okuženimi in zdravimi. Stara dilema ekonomistov je tehtanje celotnih stroškov in koristi zaprtja družbenega življenja. Vemo tudi za približno ceno popolnega desetdnevnega zaprtja gospodarstva, okoli odstotka BDP, kakšni so oportunitetni stroški 500 življenj, ki jih do poletja prinaša neukrepanje vlade, minister Poklukar ni razkril. Epidemiologi zahtevajo zaprtje, da bi preprečili kolaps zdravstvenega sistema, nepotrebne smrti, pridobili čas za cepljenje … In imajo prav, če je zaprtje kratko, striktno in celovito. Za štirinajst dni ustavimo državo, če to stori še EU, toliko bolje. Zaprtje je načrtovano in usklajeno, ekonomsko učinkovito, ker je hkrati politično dovolj prepričljivo. Seveda bi morali v tem času pospešiti cepljenje, pripraviti bolnišnice, prepričati ljudi … Toda cepiva ni dovolj, industrija in del storitev delujeta naprej, ukrepi so spet brez prave logike in smisla. Ljudje ne zaupajo več ne politikom in ne sprenevedanju zdravnikov. Dokler bodo eni in drugi tekmovali v prelaganju odgovornosti, bomo stopicali na mestu. In tonili v nove valove.

Vsi politični inženiringi, tudi pandemijski, prinašajo podobno sporočilo. Vse se spreminja, da se ne bi ničesar spremenilo. Vse je podrejeno osrednjemu cilju, da se ohranja oblast. Štejejo interesi kapitala in ne ljudje. Covid-19 je zgolj sredstvo, posledica smo mi.