Ehm in huligan

Bernard Nežmah

9. 4. 2021  |  Mladina 14  |  Pamflet

Na protestih in po takih in drugačnih medijih često odmeva stavek, da šole niso generator širjenja koronavirusa. Seveda postavljen kot pribit, kot božja zapoved. No, glede na dejstvo, da so bile šole mesece dolgo zaprte, je to nedvomno držalo. Kaj pa, ko šole delujejo? Po koncu poletja so že po tretjem šolskem dnevu mediji poročali o številnih razredih v karanteni. Na prvi pomladni dan je bilo v sežanski osnovni šoli skoraj polovico oddelkov zaprtih, malo zatem na Prežihovem Vorancu v Ljubljani celotni razredni pouk. Šole pač niso sveti prostor, kamor virusi ne zaidejo. Toda skupine, ki trdijo, da šole niso generator, z dejstvi nimajo težav. Ne daleč nazaj je veljalo, da se je Donald Trump skliceval na svoja, alternativna dejstva, danes v svetu brez predsedniškega Trumpa to počno sleherniki.

Tudi začetek upora proti okupatorju se na Slovenskem praznuje 27. aprila. Pred tem se torej ni nihče z orožjem boril proti nemški vojski? Ob obletnici napada na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je MMC objavil prispevek, ki opisuje hitro zavzetje države, v njem pa binglja stavek: Zaradi porušenih mostov in večjega odpora, kot je bil pričakovan, je prehod nemških enot skozi Slovenijo potekal počasi. Detektivsko branje tako izlušči zatajene fakte, da se je vojaštvo na Slovenskem bojevalo z nemškimi agresorji. Ta manko kajpak ni kiks spletnega portala, saj je slepa pega zgodovine. Tedanji časniki Jutro, Slovenec, S. Narod in S. Dom so bili pod vojno cenzuro in da ne bi širili panike so patriotsko molčali o vojaških spopadih. Da se je na Štajerskem nekaj zgodilo, si v časnikih izvedel le iz voznih redov vlakov, ki so naenkrat vozili le do Zidanega Mosta. Po koncu vojne so pod Titovim režimom pisali le o partizanskih junaštvih, kraljevo vojsko pa so označevali z bojazljivo in nesposobno, ne da bi kdo napisal zgodovinsko delo o njenih aprilskih spopadih z wermachtom. Ker so medtem akterji pomrli, nam je ostala luknja v spominu, ki jo je zapolnil praznični 27. april.

A še bolj kot zgodovina zdaj presenečajo tuji mediji. Nacionalni radio je v Dogodkih in odmevih poročal o pisanju Economista, ki je ugotovil, da slovenski premier JJ na družbenih omrežjih že eno leto ustrahuje novinarje nacionalke in kot dokaz priložil anonimni vir, ki je dejal, da si le še malo njegovih kolegov upa biti kritičnih. Če ustrahovani medij brez zadržkov poroča o zloveščem premieru, je to kvečjemu dokaz, da je njegovo ustrahovanje povsem neuspešno. Seveda pa se velja vprašati o naravi dela Economista: če ga zanima tema vladnega prevzema nacionalne televizije, pač ne bo povprašal samo par sogovornikov na državni televiziji, ampak bo najel prevajalca, ki mu bo prevedel serijo političnih oddaj, ki jih predvaja RTVSLO, ter si ustvaril sliko o stvarnosti ustrahovanja. A tak pristop zahteva tedne poglobljenega dela, ki za povrh prinaša še nevarnost, da na koncu ne bo potrdil začetne teze. Tako kot je filmska industrija dolga obdobja gradila na spopadu dobrega in zla, zdaj evromediji o Sloveniji pač najraje prinašajo podobe desničarskega populizma. Dejstva bi jih kvečjemu motila.

So pa osrednji slovenski mediji nadvse skopo poročali o sklepu Evropskega sodišča za človekove pravice (ES), ki bo vzelo v presojo zadevo Kodrič; ustavni sodnik Rok Čeferin je namreč presojal in zavrnil njegovo pritožbo zaradi zavrnitve vpisa med odvetnike, čeravno je pri tem poprej tudi sam sodeloval. In Ustavno sodišče (US) je pod vodstvom svojega predsednika nedavno sklenilo, da je bila to napaka in da bo o zadevi še enkrat odločalo, ne da bi imelo zato zakonsko in ustavno podlago. Dva škandala v eni zadevi: najprej sodnik, ki se ni izločil, nato sodišče, ki bi kar po kuhinjsko popravilo napako!!! O sodbah US pač razsoja ES, ne pa, da US kot vrhovni čuvaj ustave vsake toliko sklene samo od sebe, da bo popravilo sprejeto odločitev. Pravna blamaža prve vrste, ki pa jo dnevnik nacionalke ne obravnava z enako vnemo kot ponarejeno diplomo poslanca Branka Simonoviča izpred pol stoletja, o kateri se je na koncu sicer izkazalo, da je verodostojna.

Med evropskimi negativci pa je tedenski primat prevzel turški predsednik Recep Erdogan. Ko je v palači v Ankari gostil predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela, je eminentni stol poleg sebe ponudil Michelu, Leyenova pa je začudena obstala, črhnila »Ehm« in nato obsedela na oddaljeni zofi. Na turškem dvoru so tako še naprej v prvem redu moški, ženske pa ob strani. Pravzaprav za Erdogana, ki goji mačistično tradicijo, povsem naravno. In feministični glasovi zahoda so doneli zgroženo. Na Slovenskem dobro poznana evroposlanka Sophie in ’t Veld, tako kot Janša strastna uporabnica tviterja, je na tviterju usmerila jezo zoper predsednika Michela, češ, zakaj je ostal tiho. Feministična perspektiva pričakuje, da bo moški oštel turškega pašo.

Eleganca je drugod. Ko je Michel videl kolegico v zadregi ponižanja, bi ji lahko galantno ponudil svoj slavnostni stol in sam sedel na zofo. Mož očitno ni videl sijajnega filma Vladimirja Majakovskega iz leta 1918, v katerem je odigral vlogo huligana, ki je bil nasilen pretepač, oblečen v gizdalinsko obleko. A ko je bil z damo na sprehodu, kjer bi morala ta sredi poti stopiti v lužo, je jadrno vrgel na tla pred njo svoj sako - ona je varno prestopila blato, sam pa ga je potem pobral in nonšalantno oblekel.