Žurnalizem ex nihile

Bernard Nežmah

16. 4. 2021  |  Mladina 15  |  Pamflet

Nekako velja, da so družbena omrežja dno komunikacije, še posebej tviter. Pred dnevi je ljubljanski mestni svetnik Janez Stariha na njem zapisal: »Bojan Požar je navadna oportunistična podlasica. Z njim obračunaj brez milosti.« Če prvi stavek spada še v svobodo govora, saj izraža mnenje o profesionalni vrednosti novinarja, je drugi poziv k nasilju. Bojeviti svetnik, ki je izvoljen na Listi kolesarjev in pešcev, je seveda politik. Toda osrednji mediji, ki imajo stalne rubrike o napadih politikov vlade na novinarje, o tem primeru niso poročali, čeravno nekajkrat presega agresivnost celo najostrejših Janševih tvitov.

Ena izmed krilatic že dolgo pripoveduje, kako premier JJ stalno provocira s tvitanjem, in tudi obrambni minister Matej Tonin mu je nekoč prišepnil, kaj če bi za kak teden ugasnil tviter. Tokrat je spet postal osrednji negativec, a ne da bi karkoli črhnil. POP TV je v dnevniku poročala, da je predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu izročil non-paper, v katerem predlaga novo delitev Bosne. Jasno, alarmantna vsebina, ki spominja na najmračnejše čase, ko sta Slobodan Milošević in Franjo Tuđman risala zemljevid, po katerem naj bi si Srbija in Hrvaška razdelila Bosno in Hercegovino. In kot taka sodi absolutno v prime-news večernih poročil. Toda, od kod pozna POP-TV vsebino takega zloglasnega dokumenta? Sklicuje se na pisanje bosanskega portala politicki.ba, ki trdi, da v njem Janša zagovarja koncept velike Srbije. Nenavadno, veliki slovenski medij svojo udarno vest prepisuje iz malega portala, pri čemer ga ne moti, da ta ne prinese niti posnetka zloglasnega dokumenta niti ne predloži nobenega vira, ki ga je videl. Ameriški profesor Melvin Mencher v svoji bibliji žurnalizma postavlja, da je ključna komponenta poročila pripis vira. Bodisi, da je bil novinar priča dogodku, bodisi, da navaja besede nekoga, ki je bil sam očividec, ali pa vsaj tega, ki pripoveduje, kar je slišal od očividca. Dlje ko gre ta veriga, manj je seveda poročanje kredibilno, toda obstajajo vsaj konkretni posamezniki, ki so z dogodkom tesno povezani. V primeru POP TV pa se ne pojavi nobeno ime, ki bi potrdilo obstoj stvari, ki jo imenujejo non-paper, hkrati pa razgalja vsebino dokumenta, ki ga nihče ni videl!?? No, osrednji medij preloži vso kredibilnost na obskurni portal, ki prav tako nima nobenega zapisanega vira. Pač, pravi, da so iz urada Michela potrdili, da so dokument prejeli. Profesionalizmu v veselje POP TV nadaljuje svoj prispevek z odzivom Janše, da je bilo fizično nemogoče, da bi Michelu letos predal tak dokument, ko pa se je z njim zadnjič srečal lansko leto, in tudi predsednika Boruta Pahorja, ki je enako zavrnil trditve, da je na obisku v Sarajevo predlagal delitev Bosne. Torej, dokumenta ni, imen teh, ki naj bi ga brali tudi ne, vsi akterji: Janša, Pahor in tudi tiskovni predstavniki Evropske komisije pa so zanikali njegov obstoj. Je potemtakem televizijska hiša s tem zaključila zgodbo? Nak, ustvarili so nadaljnji spin, ko so povprašali za mnenje evropska poslanca Klemna Grošlja in Ireno Jovevo (LMŠ), ki sta odgovorila, da nas Janez Janša s svojo destruktivno politiko očitno tudi v zunanjih odnosih pelje v povsem drugo smer. Propagandna mojstrovina: ne da bi JJ tvitnil, ne da bi predložili en kredibilni vir, je nastal prispevek, kjer je poanta, da premier vodi destruktivno politiko.

Naslednji dan je zgodbo nadgradila RTV SLO. Zdaj so namesto navajanja teksta z bosanskega portala pred kamere postavili njegovega urednika Senada Numanovića, ki je zgovorno predstavil zadevo. Obstoj dokumenta da so mu razkrili diplomati na slovenskem zunanjem ministrstvu in evropski v Bruslju. Pri škandalih je pač razumljivo, da se državni uradniki, ki zanje vedo, ne bodo izpostavili, toda v takem primeru daje nujno kredibilnost vsaj razkriti dokument. Namesto tega pa je iz Janše naredil enega najmogočnejših politikov EU, ko ga je v naslovu opisal: Janša vodi države EU, ki želijo «veliko Srbijo«. Na koncu je sicer priznal, da dokumenta, o katerem poroča, resda nima, ampak, da ga bo že še pridobil. Da je Janša avtor papirja, ki ga ni videl, pa je Senad pojasnil: »To je povsem logično, ker se vklaplja v način njegovega delovanja.«

Gledanje političnih poročil čedalje bolj zahteva, da gledalec uporablja minimalno perspektivo razuma. Veliki mediji sicer ne psujejo in pozivajo k nasilju kot družbeni, toda na vsebinski ravni nam novinarske race predstavljajo kot serjozne dogodke.

Ne samo pri nas. Zahodni medijski velikani nam poročajo o novi Putinovi agresivnosti, saj naj bi ob mejo z Ukrajino poslal 80 tisoč vojakov. Dva detajla sta že takoj sumljiva. CNN je prinesla izjavo ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega med njegovim obiskom frontne črte. Kako so ga našli, če jih ni sam poklical, da ga posnamejo? In kaj so njegove besede? – Agenda, da morajo Ukrajino sprejeti v NATO, če hočejo ustaviti rusko agresijo. A tudi to ni padlo z neba. Ameriški predsednik Joe Biden, katerega sin je pred leti sanjsko obogatel s posli v Ukrajini, je v prvem telefonskem pogovoru z Zelenskim dejal, da ga podpira v konfliktu s Putinom. OK, to je okvir igre, kar pa ne zanika, da je ruski vrh poslal močne okrepitve proti ukrajinski meji. Tu je pomenljiv detajl, o katerem je poročala francoska agencija AFP. Poveljnik ukrajinskega vrhovnega štaba Ruslan Komčak je v petek najavil, da umika ofenzivo proti ruskim separatistom, saj bi ta povzročila številne civilne in vojaške žrtve. Historiat je enostaven: Ukrajina fingirano napove ofenzivo, kar sprovocira ruske vojaške premike, širni medijski svet poroča samo o drugem dejanju in imamo sliko o zlu ruskega imperializma, zoper katerega se kot branilec dobrega postavi predsednik Biden, Ukrajina pa dobi ameriško poplačilo.