Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 16  |  Pamflet

Voda onkraj propagande

Vmes pa non-paper, Čad, Desus, pohlep denarja in referendumska kampanja

Od medijske bombe po imenu non-paper bo že čez teden ostal le pepel. Oziroma teza, da je premier JJ prek svojih uradnikov po Evropi delil zemljevide o novih razmejitvah Bosne. V visoki evropski in balkanski politiki pa se definitivno ne bo razpravljalo, kako narisati nove meje. Brez soglasja in iniciative, ki bi prišla iz usklajenega in skupnega predloga Bošnjakov, Srbov in Hrvatov, je stvar zgolj blodnja. Da je bila že doslej, kaže ponedeljkova druga stran v časniku Delo. Avtor osrednjega članka piše o proruskem obratu Janševe vlade, ki ga podkrepi z navedbo, da je non-paper o delitvi Bosne spisan v interesu Rusije na tem področju. A glej vraga, že članek pod njim ga demantira z naslovom - Rusi proti spremembam meja, pri Srbih ideja še živi, temelji pa na izjavi ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, ki je odločno zavrnil možnost spreminjanja meja na območju nekdanje Jugoslavije. Bralci so torej hkrati izvedeli, da slovenski premier razkosava Bosno v skladu z ruskimi interesi in da so Rusi proti takim delitvam!??????? In Putinovo Rusijo je jemati dobesedno: to, kar branijo danes, ne bodo jutri spremenili.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 16  |  Pamflet

Od medijske bombe po imenu non-paper bo že čez teden ostal le pepel. Oziroma teza, da je premier JJ prek svojih uradnikov po Evropi delil zemljevide o novih razmejitvah Bosne. V visoki evropski in balkanski politiki pa se definitivno ne bo razpravljalo, kako narisati nove meje. Brez soglasja in iniciative, ki bi prišla iz usklajenega in skupnega predloga Bošnjakov, Srbov in Hrvatov, je stvar zgolj blodnja. Da je bila že doslej, kaže ponedeljkova druga stran v časniku Delo. Avtor osrednjega članka piše o proruskem obratu Janševe vlade, ki ga podkrepi z navedbo, da je non-paper o delitvi Bosne spisan v interesu Rusije na tem področju. A glej vraga, že članek pod njim ga demantira z naslovom - Rusi proti spremembam meja, pri Srbih ideja še živi, temelji pa na izjavi ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, ki je odločno zavrnil možnost spreminjanja meja na območju nekdanje Jugoslavije. Bralci so torej hkrati izvedeli, da slovenski premier razkosava Bosno v skladu z ruskimi interesi in da so Rusi proti takim delitvam!??????? In Putinovo Rusijo je jemati dobesedno: to, kar branijo danes, ne bodo jutri spremenili.

Če čuda slovenskega novinarstva bijejo v oči, se zdi novica iz Čada trdna. Svetovni mediji so prinesli vest, da je bil čadski predsednik Idriss Déby ubit v spopadu z uporniki. Teden po tem, ko je z 80-odstotki glasov zmagal na volitvah in dobil še šesti mandat, je šel v prve bojne vrste, kjer je po poročilu zvestega generala še zadnjič vdihnil na bojišču, kjer je branil svojo neodvisno suvereno državo. V spopadih so nam nadalje poročali, je bilo ubitih 300 upornikov in 5 vladnih vojakov. Absolutna premoč uradne vojske, ki se kaže v razmerju mrtvih 60 proti 1. A s tem se poročilo konča. Nobene hvalnice genialni sposobnosti upornikov, ki so med petimi nasprotnimi vojaki zadeli prav predsednika države in to v nekaj kratkih trenutkih, ko se je pojavil na fronti. Vest se zdi drugačna - da so mu na fronti skrajšali mandat prav njegovi najbližji.

A najzgodba onkraj razuma je spet v Sloveniji. Stranka Desus je trdoživa asociacija, ki pa bo od začetka lanskega leta pa do poletja zamenjala serijo predsednikov. Lansko leto ji je predsedoval Karl Erjavec, potem ga je ugnala Aleksandra Pivec, to je nasledil Tomaž Gantar, tega je spet nasledil Erjavec, ki je na hitro odstopil in na čelo je prišel Anton Balažek, ki je napovedal, da bo na vrhu do kongresa, a že po nekaj tednih ga je zamenjala Brigita Čokl, sedaj pa v naslednjih mesecih napovedujejo bitko za novo ime vrhovnika. 7 predsednikov v manj kot letu in pol, po dva meseca na predsednika. V takem ritmu še nobena stranka v dvestoletni zgodovini ni zamenjala toliko predsednikov, še med ribiškimi društvi česa podobnega ne poznajo. Se pa perturbacije v stranki upokojencev držijo maksime, da govorijo o vsem, samo o upokojencih ne. Fantastični auto-da-fé ali v ljudskem jeziku – načrtovani samomor stranke.

V dveh dneh je bila pokončana ideja nogometne superlige v Evropi, v kateri bi zbrali dober ducat najbogatejših klubov. Mediji so izpostavili upor nogometnih navijačev, ki so se uprli pohlepu denarja. Zanimivo, kot da že v zdajšnji ligi prvakov ne krojijo vrha astronomski proračuni peščice bogatih klubov, ki sistematično svojim tekmecem pokupijo najboljše igralce? A ta upor proti pohlepu denarja, ki so ga intonirali tudi slovenski mediji, je termin za enkratno uporabo. V ljubljanski Šiški finančni investitorji gradijo serijo orjaških nebotičnikov, ne da bi v medijih zasledili proteste, da jih vodi zgolj pohlep denarja, zaradi katerega bodo stavbe raztegnili do neba in s tem okolico dobesedno pokradli za sončne žarke in svetlobo ter jo vrgli v svet mraka. Ko so konec 19. st. predstavili načrt za Eifflov stolp v Parizu, so v časniku Le Temps objavili protestno peticijo Guy de Maupassant, Aleksander Dumas in drugi intelektualci.

Da nas pelje Vizjakov zakon o vodah v temni čas, ko bomo ob pitno vodo, pa pravijo pobudniki zbiranja glasov za razpis referenduma. Dejansko, kot se je izrazil Uroš Macerl iz Eko-Kroga: Slovenija nima nafte, ima pa vodo, kar je njeno bogastvo. Toda voda je obenem tako bogastvo, da je ni prepustiti propagandi, četudi je okoljevarstvena. V zadnjem Tedniku nacionalke je nastopila 14-letnica, ki je protestirala proti državnemu svetniku iz svojega kraja, rekoč, da si sama želi še naprej piti pitno vodo iz vodovoda. Kdo se ne bi strinjal z njo, a že sedaj v mnogih krajih, od Kanala naprej, v katerih vodovodna voda večji del ni pitna. Sama po sebi zavrnitev aktualnega zakona tega problema sploh ne rešuje. Pred leti je ministrski predsednik Miro Cerar, ml. vodil veliko akcijo vpisa pravice do pitne vode v ustavo, ki so ji množice množično pritrjevale. Papirna rešitev je res čudovita, nima po nikakršnega vzvoda, da bi do čiste vode prišli državljani na področjih, kjer je voda oporečna. In gospod Cerar, ml. se kot profesor prava ni nikoli angažiral, da bi denimo pisal pro bono vloge, zahteve in tožbe prizadetih krajanov, ki jim je kratena ta pravica.

Če bo kampanja za referendum šla v smer propagande, ki bo usmerjena le proti zakonu, je s stališča okolja morda celo slabša izbira od obstoječega stanja. Skratka, vsebinska bitka za vodo kot nacionalno bogastvo zahteva drugačen odziv, v katerem velja hkrati postaviti nove zakonske okvire, ki bi odpravljali dosedanja uničenja, vpeljali ostre zakonske kazni za uničevanje vodnih virov in začrtali strategijo, po kateri bi v vsak kraj na Slovenskem pripeljali pitno vodo. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.