OF – osemdeset let kasneje

Vlado Miheljak

30. 4. 2021  |  Mladina 17  |  Dva leva

»Grožnja virusa je zanje postala ubijalski argument, s katerim lahko odpravijo vsako nasprotovanje ali kritiko, ne da bi jim bilo treba to preveč upravičevati na mednarodni ravni. Enako se dogaja v Rusiji ali Belorusiji in celo v državah EU, kot je Madžarska. Poleg tega celo demokratično izvoljeni voditelji, kot Donald Trump v ZDA, Jair Bolsonaro v Braziliji ali slovenski premier Janez Janša, spodbujajo sovražnost do medijskih snovalcev in celo pozivajo k odkritemu sovraštvu.«
— Ulrike Gruska, Novinarji brez meja (v Süddeutsche Zeitung, 22. 4. 2021)

Saj poznate tisto šalo o poglavarjih dveh ljudožerskih plemen. Eden pravi drugemu: Pri nas ni več ljudožercev; včeraj smo zadnjega pojedli. Ekonomija šale je jasna. Z nasiljem se boriš proti nasilju, z lustracijo proti lustraciji, s političnimi zamenjavami proti političnim zamenjavam. Zadeva se kaj hitro izrodi. Kdo bo zadnji »ljudožerec«, kdo sme imeti zadnjo besedo? Kam merim? Janša neskrupulozno nastavlja svoje ljudi, svoje kadre, mimo vseh protokolov. Zajeda se v vse pore družbe in države. Kar je velik problem. A še veliko večji je, da nastavlja nekvalificirane, a krvavo lojalne kadre. Dekvalifikacija je očitna. Denimo, za direktorja Narodnega muzeja so nastavili računalničarja, katerega referenca je zbiranje značk in medalj. Za novo direktorico NPU so po nezakonito odstavljenem Muženiču nastavili nekvalificirano izbranko onkraj vseh veljavnih razpisnih kriterijev zgolj zato, ker je slepo lojalna in vodljiva ter kot taka že skrbi za zaščito interesa JJ in njegovih ljudi. Za novega direktorja medijske bastije (RTV-hiše) je bil po že utrjenih principih janšističnega režima postavljen mož brez zahtevanih izkušenj z vodenjem velikih sistemov, a z jasnim političnim mandatom ... A najnelagodnejši občutek se pojavi ob vprašanju, kaj storiti s temi in takimi partijskimi kadri »dan po jutrišnjem«. Kako očistiti Slovenijo janšizma, ne da bi ponavljali in utrjevali janšistične metode?

Janša si nedvomno koplje grob. Z vsakim dnem producira nove in nove sovražnike. Kar je dobro. A je vseeno slabo, ker sistematični kadrovski cunami, ki smo mu priče, lahko doseže, da bo janšizem ostal tudi še dolgo potem, ko bo Janša že bivši; ko bo (upam) gnil na smetišču zgodovine. Ne samo na tistih področjih, ki so postala zaščitni in prepoznavni znak Janše in janšizma, torej laž, korupcija, klientelizem, nepotizem, ščuvaštvo in sovražni govor, ampak tudi tam, kjer prstni odtisi morda niso tako nazorni. Denimo v zunanji politiki in diplomaciji. Kar nekajkrat smo se znašli v družbi najbolj razvpitih evropskih režimov (Orbánove Madžarske, Poljske Andrzeja Dude, Vučićeve Srbije ...), pač nekakšne avtokratske superlige. Dobro, vse to lahko skupaj z Janšo odnesemo na smetišče zgodovine. A v ozadju se utrjuje nova diplomatska praksa, da ne rečem nova estetika. Tista veleposlanica, ki je v (gorenjski!?) narodni noši predajala poverilna pisma moldavski predsednici, ni sramotila samo sebe (to je ne nazadnje njena pravica), ampak državo, ki jo zastopa. Ne, to ni le slab okus, je demonstracija veliko bolj perfidnega načrta, ki poteka v ozadju – etnifikacije državnosti, države in diplomacije. Še huje: njene folklorizacije.

A foklorizacija politike ni najhujši problem. Hujše se že dolgo odvija pred zaspanimi očmi javnosti, medijev, stroke. Namreč, rekonstrukcija zgodovine. Kdor popravlja preteklost, gradi lažno prihodnost. Vsakokratno Janševo alternativno proslavljanje državnih praznikov postaja stalnica. A letošnji praznik upora je dal novo razsežnost in nov prispevek k revizionizmu. Sedaj so iz zgodbe upora in konstitucije države in državnosti izgnani partizani. Kot da bi bili iz ameriškega antirasističnega gibanja izločeni Afroameričani, iz spomina na holokavst Judi, iz feminističnega gibanja ženske ...

Letos so praznovanje z jasnimi motivi prestavili na Malo goro. Seveda ni nič narobe s tigrovci, jih pa Janša instrumentalizira. Kako tudi ne, saj instrumentalizira tudi svoje najbližje, tudi družino, za doseganje svojih blodnjavih ciljev. A tu nastopi znani slovenski problem: kolaboracija. O. K., pustimo Počivalška, ki itak nič ne ve in nič ne razume. Ampak pazite! Na »državni proslavi« ob dnevu upora prvič brez zastopstva partizanov zanosno pozira Borut Pahor. To pa ni več zgolj folklorni problem. Za Pahorjem je, potem ko je med prvim mandatom pokazal svoje karte, svojo bizarno naturo in etiko, tudi v drugo stala SD. Malo ga kdaj pa kdaj v rokavicah okarajo, a generalno še vedno stojijo za njim. In to je problem. SD je stranka, ki naj bi bila med nosilci parlamentarne fronte proti Janši. A prek Pahorja z Janšo posredno kolaborira. Pahor je spričevalo njihove razcepljene nature. Še upokojenci (tj. DeSUS) so dojeli problem kohabitacije s kolaborantskimi poslanci, SD problema kohabitacije s Pahorjem ni dojela. Kaj si pravzaprav obetajo? Morda računajo, da ima volilno telo nasploh, njihovo pa še zlasti, spomin zlate ribice.

Sicer pa zgodovinska revizija in revizija zgodovine vselej računata na slab spomin. K sreči nas ta čas rešujejo Nemci. Da, Nemci! Ko sem pred dnevi gledal odkrivanje spominske plošče ter nagovor in opravičilo nemške veleposlanice za medvojna dejanja predhodnice njene države, sem si rekel: še dobro, da je Vidmarjeva vila prišla v nemške roke. Eden največjih paradoksov slovenske zgodovine – prenos lastnine vile, ki simbolizira osvobodilno fronto proti nacizmu, v last države nekdanjega zavojevalca – je porok zgodovinskega spomina. Od Nemcev bi se sploh lahko naučili marsičesa. Tudi bolečih in napornih zgodb o težavah in pasteh denacifikacije bi se morali učiti, preden se bomo lotili dejanševizacije slovenske družbe in države.