Der Patient und die Presse

Vlado Miheljak

7. 5. 2021  |  Mladina 18  |  Dva leva

»Način praznovanja upora proti okupatorju v zadnjih letih in širjenje laži ne zasluži oznake OF, ampak FO.«
—Janez Janša na predvečer državnega praznika

»Če me sprašujete, ali delim te stroge ocene, kako se pod to vlado ruši demokracija? Ne, teh ocen ne delim. Mislim, da so preradikalne.«
—Borut Pahor je zastavil besedo za vlado in Janeza Janšo (Večer, 1. 5. 2021)

»... in nam po vseh predpisih zajebali vse, kar se je zajebati dalo.«
—Zoran Predin (Praslovan)

»Slovenci so med vsemi državljani EU najmanj zadovoljni z delovanjem demokracije v lastni državi. Zadovoljna jih je četrtina vprašanih (25 odstotkov), medtem ko jih 75 odstotkov ni. To predstavlja upad zadovoljnih za 16 odstotnih točk v primerjavi s pomladanskim merjenjem ... Po mnenju večine Slovencev (59 odstotkov) slovenski mediji zagotavljajo zaupanja vredne informacije. V EU27 je to povprečje 62 odstotkov. 65 odstotkov Slovencev (70 odstotkov Evropejcev) ocenjuje, da domači mediji zagotavljajo raznolikost pogledov in informacij.«
—(STA, 4. 5. 2021).

Seveda zgornjih ugotovitev o drastičnem upadu zadovoljstva s stanjem demokracije v Sloveniji in po drugi strani o zaupanja vrednih medijih ni sproducirala STA. Jih je pa posredovala. Namreč zadnje rezultate cikličnega merjenja razpoloženja državljanov EU; tako imenovanega Eurobarometra. Morda prav ta primer najbolje razkrije, v čem je problem STA. Janšev režim se manj boji tudi najbolj kritičnih člankov in komentarjev kot pa nevtralnega posredovanja informacij o stanju stvari, ki mu ne gredo v prid. Naj so komentarji, denimo v Mladini, še tako strupeni, zaupanja v njegov režim ne omajajo tako drastično kot nekomentirano, nevtralno posredovanje zapisov o Janši v tujih medijih. O sporih s plejado tujih novinarjev, politikov, medijev smo izvedeli iz navidezno nedolžnih povzetkov. In večina tega pride v slovensko javnost prav s posredovanjem Slovenske tiskovne agencije.

O. K. Popolnega nadzora nad mediji ni nikjer. Tudi v najbolj obskurnih režimih se vedno najdejo načini, kako zaobiti cenzuro, kako »napačne« informacije spraviti v javnost, do bralcev, gledalcev, poslušalcev. V času nove medijske realnosti in tehnologije še zlasti. Se pa razmeroma medijsko odprte in zaprte države in družbe ločijo po tem, kdo, če sploh, nadzoruje nacionalno tiskovno agencijo, nacionalni radio in televizijo ter morda še kakšen »osrednji« medij. Ti so ključni »vratarji«, »portirji« (Walter Lippmann: gatekeepers), ki posedujejo nadzorno moč lansiranja ali zadržanja vesti. Paradoks: Janša in sploh Janšev režim ima dovolj vzvodov, da finančno okrepi svoje osrednje korporativne medije in celo mrežo lokalnih medijev madžarskega formata. A to ne šteje nič. In tega se Janša zaveda. Pač, bizarna glasila in trobila velika večina prebivalstva ignorira. Kdo pa bo, denimo, gledal poročila na Nova24? Verjetno še najbolj zvesti Janševi sledilci in častilci pretežno ne. Po drugi strani pa tudi tam, kjer je ves osrednji medijski svet pod režimskim nadzorom (denimo v Orbánovi Madžarski), celo do režima kritični državljani še vedno spremljajo nacionalne medije. Zato Janša kot Orbánov vajenec dobro ve, da dokler ne osvoji in si ne podredi STA, TVS in Radia Slovenije ter tudi visoko gledane POP TV, ni naredil nič. Dokler v osrednjih medijih ne nastavi svojih »vratarjev«, ki bodo odločali o selekcijah vesti, je vse zaman. Kajti bolj ko lomasti po medijih, po vseh segmentih civilne družbe, po kulturi, šolstvu, znanosti, univerzi, bolj se javno mnenje obrača proti njemu. In ta čas je na najnižji točki, odkar je skozi glavna vrata zakorakal v politiko. Proti sebi ima vse relevantne segmente domače in tuje javnosti, medije, ugledne osebnosti, civilno družbo.

Ali je ta izrazita samodestruktivna politična akcija psihotične ali psihopatske narave, je težko reči. Mu manjka realitetne kontrole ali pa to počne, kljub temu da se zaveda posledic? Vsekakor je kot tip, ki pretepa partnerko, pa še sam ne ve, ali zgolj zato, ker ga ne mara, ali pač zato, da bi ga poslej marala ... No, v obeh primerih je rezultat enak.

Janša je dosegel preferenčni limit. Morda še ima malenkost rezerve s prerazporeditvijo glasov satelitskih strank (zlasti NSi), a takšnega preboja, kot ga je izpeljal 2004, ko je nagovoril celo nekaj »normalnih« volivcev in volivk, ne more več ponoviti. In na naslednjih volitvah tudi na kolaborantske stranke ne more več računati. Vse bodo šle na smetišče zgodovine.

Lahko pa mu preživetje omogoči opozicija oziroma nesojena koalicija Kul. Ta se bo prej ali slej morala kritično soočiti sama s seboj, s svojimi prestižnimi boji, narcisizmi malih razlik. In predvsem se bo morala javno odreči Pahorju (to velja še zlasti za SD), ki ne le, da kolaborira z razvpitim Janševim režimom, ampak ga aktivno vzdržuje in ščiti. In ne nazadnje se bodo morali prebuditi tudi sindikati. Vsaj najmočnejši sindikat (ZSSS) v času vse odločnejših in vse glasnejših vrenj civilne družbe spi kot Trnuljčica, ki čaka princa na belem konju, namesto da bi se s svojim članstvom postavil na čelo nezadovoljnih množic.

K vsesplošni norosti so dali svež prispevek Novakova, Fajonova, Bogovič in Brglez, ki so zaskrbljeni nad psihosocialnim stanjem in družbenim ozračjem v Sloveniji. Do sem O. K. A potem prilijejo olja na ogenj: Pahorja v pismu pozivajo, naj v skladu z avtoriteto, ki mu jo daje Ustava RS, naredi vse za umiritev razmer. Samo še tega nam je treba! Pahor? Kot da ni že Janša dovolj in preveč. Nesreča nikoli ne počiva; prav res.