Peklenske metafore

Bernard Nežmah

30. 4. 2021  |  Mladina 17  |  Pamflet

Ljubljanske demonstracije ob dnevu OF so bile evforične, pitoreskne in nenasilne. Na njih se je zbralo deset tisoč ljudi, kar je najbolj množično druženje zadnjega pol leta. Direktor bolnišnice Golnik Aleš Rozman je sicer potarnal, da so vsaka številčna zbiranja nevaren sprožilec širjenja epidemije. Kaj bodo pomenile virološko, se bo pokazalo v naslednjih tednih.

Je pa nosila manifestacija ostro puščico. Spremenila je svoj bodrilni slogan, ki se je od boja proti strahovladi spremenil v boj proti fašistični strahovladi. Lepa gradacija, ki pa ima težavo s stvarnostjo. Če primerjamo lanske petkove shode z zadnjim, opazimo popolno zadržanost policistov: v prvih vrstah ni bilo oboroženih robokopov, predvsem pa so možje postave dogodek bolj ali manj le opazovali in spremljali. Količina strahu, ki ga vzbujajo s svojo pojavo in akcijami, je bila med protestniki bistveno manjša od začetnih lanskih upornih demonstracij. Predvsem pa v državah s fašistično strahovlado nimajo parlamentarnega režima, v katerem opozicija često blokira precejšni delež zakonskih predlogov koalicije. Zdajšnji jovialni protest je potekal pod parolo, ki je skregana z realnostjo. A izbira besed je pomenljiva.

V Sovjetski zvezi so po vojni postavili jedrski reaktor v kraju, ki sploh ni bil narisan na zemljevidu. Še več, ni imel imena, za delovno rabo administracije so mu rekli Čeljabinsk-40. Ko je leta 1957 eksplodiral jedrski reaktor, je povzročil devastacijo, ki velja za drugo najhujšo po Černobilu. Toda o tragediji nihče ni poročal, tudi iz kraja, od koder so čez mesec izselili deset tisoč prebivalcev, ne. Jasno, cinično: iz kraja, ki ne obstaja, pač ne moreš izseliti prebivalstva. Šele leta 1989 je sovjetska oblast pod Gorbačovom razkrila dokumente. In leta 1994 je kraj dobil svoje ime - Ozjorsk.

Neuporaba imen ali sprevrnjena raba besed kreira fatalne realnosti.

Letošnje ceremonije ob 27. aprilu so sicer v celoti pozabile na zgodovino. Nihče ni spregovoril o nasilju nemške in italijanske okupacije. Pač, edina, ki se je spomnila tragičnosti, je bila ambasadorka Nemčije Natalie Kauther, ki se je opravičila za vojne grozote. Protestniki kot tudi uradni govorniki so praznik upora proti okupatorju uporabili zgolj kot metaforo upora proti okupaciji Janševe vlade. Slednja je dogodek razširila, saj je imela svečano proslavo na Mali gori, kjer so se poklonili prvemu boju tigrovcev proti fašistom. Pri čemer je protestirala partizanska organizacija veteranov, ker jih na dogodek niso povabili. Na ravni spodobnosti se zdi, da imajo prav. Toda njen vodja Marjan Križman je pred praznovanjem pozval državljane k množičnemu uporu proti vladi. Kasneje se je malo popravil, rekoč, da je pozival k uporu zoper nesmiselne uredbe. Katera vlada pa bi vabila na državno slovesnost društvo, ki javno ščuva h kršenju zakonov?

Stranska afera so bili medijski zapisi, ki so deklamiranje pesmi Franceta Balantiča na proslavi označili kot nedopustno provokacijo, ker da je bil pesnik domobranski vojak. Toda italijanski okupator ga je junija 1941 aretiral in poslal za nekaj mesecev v težko taborišče Gonars. V mladem poetu okupator pač ni videl svojega pomagača, če ga je zaprl v lager, v katerem je kosil tifus. V delu svojega življenja je bil torej evidentni nasprotnik in žrtev okupatorjev. Predvsem pa je bil lirični pesnik, ki ni pisal vojnih in političnih od. A to, da je njegova poezija osemdeset let po smrti še vedno mračni objekt zgražanja, velja primerjati z usodo francoskega esejista Roberta Brasilliacha, ki je v času nemške okupacije urednikoval strupeni antisemitski časnik Je suis partout. Ko so ga po osvoboditvi obsodili na smrt, se je zanj zavzela skupina levičarskih literatov, njegovih političnih nasprotnikov – Camus, Cocteau, Mauriac etc., in v peticiji pozvala De Gaulla, da naj kazen omili. Brez uspeha. Toda, ko so ga je peljali pred strelski vod, je sprevod za hip ustavilo nekaj zaporniških čuvajev - eden je pristopil k obsojenemu, mu podal njegovo knjigo in ga prosil za avtogram. Razvpiti kolaborant, a so mu priznali pisateljski genij, in to v trenutku smrtne obsodbe. Balantič, ki ni pisal hvalnic okupatorju in ni bil vojni zločinec, pa je pri delu slovenstva 80 let pod anatemo.

Zoper Zvezo borcev NOB je sicer napovedal kazensko ovadbo Franci Kindlhofer zaradi ščuvanja k uporu in pozivanja k nasilju. Ko je o njem POP TV v osrednjem dnevniku poročala, ga je opisala kot enega izmed otrok, ki jih je jugoslovanska oblast po vojni namestila v mladinskem taborišču Petriček. Je mar vlada Borisa Kidriča poskrbela za vojne sirote tako, da so jih dali v otroško letovišče? Nasprotno, otroke nasprotnikov partijskega režima, tudi nekajletno deco, so nasilno iztrgali staršem, in jih odvedli v taborišče. Grozljivka, o kateri je režiser Miran Zupanič posnel pretresljivi dokumentarni film Otroci iz Petrička. POP TV pa grozovito izkušnjo malčkov opiše evfemistično, češ, da so jih namestili v taborišče. Ko bi kak nemški medij poročal, da so Jude namestili v taborišče Treblinka, bi bila država na nogah.