Velika in stara zabloda

dr. Bogomir Kovač

30. 4. 2021  |  Mladina 17  |  Ekonomija

Vladne projekcije proračunskih dokumentov za obdobje 2021– 2023 razkrivajo preprosto dejstvo. Javnofinančni položaj Slovenije se dramatično poslabšuje, vlada očitno ne obvladuje ekonomske in razvojne politike. Evropska paradigma ekonomskih pristopov se je spremenila in Janševa administracija tega ne razume. Vlada je pomešala koronske ukrepe s sistemskimi, začasna opustitev fiskalnih pravil še ne pomeni njihove ukinitve. Drugo leto zapored se povečujeta proračunski primanjkljaj in zadolževanje države. Vlada znižuje davke in povečuje izdatke, davčna reforma je napačna, struktura izdatkov pa problematična. Hkrati vladi ni uspelo povezati domačih in evropskih virov, njihovih kohezijskih in pandemijskih sredstev. Vladne proračunske projekcije so zato napačne, viri zavajajoči, spet imamo napačen ekonomski odgovor na krizo. Ekonomske posledice teh zablod bo država nosila, ko Janševe vlade politično že dolgo ne bo več. In v tem je težava njenih političnih pogrebcev.

Navidezno je Slovenija v razmeroma ugodnem položaju. Gospodarska rast je padla manj od pričakovanj, porast registrirane brezposelnosti ni velik, banke so stabilne, število podjetniških stečajev nizko, tudi zadolženost države je znotraj evropskih povprečij. Vse to naj bi bilo posledica ekonomskih politik in vrste protikoronskih paketov nove Janševe vlade. Toda nobeno kosilo ni zastonj. Najprej bo treba nekatere napovedi relativizirati. Padec BDP ni tako velik, oživljanje bo počasnejše, predkrizno raven bomo dosegli šele leta 2023. Tudi brezposelnost je varljiva, formalno zaposleni so na čakanju, prave številke bomo dobili jeseni leta 2021. Poslovne banke niso v težavah, ker zaradi negotovosti ni naložb, stečaji družb pa bodo narasli, ko se bodo zlasti storitvena podjetja soočila z izgubami kadrov in trgov. In vsi transferni izdatki reševalnih paketov, vsa ta vmesna negotova stanja so se na koncu razkrila v akumulaciji fiskalnih primanjkljajev in zadolženosti države. In tu ni več blefiranja glede ugodnega ekonomskega stanja države.

Gospodarska podoba Slovenije torej ni tako dobra, kot jo prikazuje vlada. Leta 2020 je proračunska luknja zazijala za 3,8 milijarde evrov, letos naj bi bila celo še višja, v dveh kriznih letih bo proračunski primanjkljaj okoli osem milijard evrov. Torej dosega domala obseg normalnega proračuna iz leta 2018. Proračunski primanjkljaji dve leti zapored presegajo osem odstotkov BDP, fiskalne škarje pa se bodo zapirale počasneje od napovedi. Ko se bo Slovenija kot majhno odprto gospodarstvo znašlo v primežu višjih obrestnih mer in se bodo stroški servisiranja dolgov zajedli v tekoči proračun, bo lahkotnost sedanjega zadolževanja postala dramatična. Toda ta vlada se s primanjkljaji in zadolževanjem očitno ne obremenjuje, finančni minister Šircelj deluje kot eden najbolj brezskrbnih mož Janševe srenje. Upad gospodarske aktivnosti v času pandemijske krize po naravi reči znižuje prihodke in povečuje javne odhodke. Zato bi morala z veliko previdnostjo podeljevati nekaterim ciljnim skupinam nove pravice, ki niso zgolj začasne. Tako smo za šest let zacementirali 780 milijonov za vojsko, posegamo v pokojninske izdatke mimo sistemskih sprememb, dajemo več občinam brez jasnih razmejitev obveznosti z državo, polnimo zdravstveno blagajno brez reformne agende. Skratka, sistemski učinki proračunskih izdatkov so že tu, prihodki pa so povsem odprti in negotovi.

Fiskalni svet upravičeno opozarja na sporne projekcije prihodkov, ki jih vlada maši do leta 2024 z evropskimi viri. Šircljevo obvladovanje kreativnega računovodstva je lahko uporabno na podjetniški ravni, na državni pa se ne izide. In za nameček nam ponuja sedaj še nekakšno mini davčno reformo, z davčnimi razbremenitvami, ki jih predlaga sloviti Simičev svet za debirokratizacijo. Davčne olajšave so politično všečne, ekonomsko morda dobrodošle, toda fiskalno so tvegane, če niso pokrite z drugimi nadomestnimi viri. Tako vlada predlaga dvig splošne davčne olajšave pri dohodnini, povsod znižuje obdavčenje kapitala, tudi dela z uvedbo socialne kapice pri najvišjih plačah, odrekla se je obdavčenju dražjih avtomobilov, trošarinska politika ji povsod polzi iz rok ... In pri tem ne ponuja kompenzacije davčnih prihodkov drugje. Tako vlada primanjkljaj povečuje na prihodkovni in odhodkovni strani, skupaj med 10 in 15 odstotki običajnega proračuna v normalnih razmerah. Dejansko s tem zapira domala polovico vsakoletnih možnih proračunskih sprememb. Ta mešanica politične preračunljivosti in ekonomskega neznanja je tempirana fiskalna bomba.

Zabloda je velika in stara. Znižanje davkov že štirideset let poglablja fiskalne primanjkljaje in družbeno neenakost, slovita Laffjerva krivulja je učbeniška utvara ekonomike ponudbe. Danes vemo, da je to krizo mogoče rešiti zgolj z aktivno fiskalno politiko ob podpori ekspanzivne monetarne politike. Kaj to pomeni? Fiskalni primanjkljaji in zadolženost države so sprejemljivi, če z njimi ustvarimo višjo trajnostno rast. Namesto brezglavega znižanja davkov potrebujemo dodatno obdavčenje premoženja in dohodkov najbogatejših, dobičkov korporacij in finančnih transakcij. Potrebujemo več javne potrošnje in boljše servise javne blaginje ljudi za zmanjšanje družbene neenakosti. Gre torej za redefinicijo odnosa trga in države, za drugačno ekonomiko socialne države, dolgoročna prevrednotenja javnih koristi pred zasebnimi. Makroekonomska spoznanja so se spremenila zaradi narave sedanje krize in neuspešnosti dosedanjih razvojnih pristopov.

Konsolidacija države na novih političnoekonomskih temeljih je za Janševo vlado španska vas. Njen pristop je usmerjen drugam. Družbena blaginja ni cilj, država je sredstvo za prisvajanje ekonomskih koristi političnih prisklednikov. Debirokratizacija se lahko začne z obdavčitivjo političnih neumnosti.