Neumna diplomatska kokoš

dr. Bogomir Kovač

23. 4. 2021  |  Mladina 16  |  Ekonomija

Politika je na Balkanu, v tem mehkem črevesju Evrope in Azije, vedno zagonetna in primitivna, sprijena in krvava. Države tod nikoli niso imele jasnih meja, vedno so bile interesni plen velikih sil. Zadnji diplomatski zapleti z neformalnimi dokumenti o vnovičnem reševanju nerešenega razpada socialistične Jugoslavije to zgolj potrjujejo. Evropeizacija Zahodnega Balkana v tridesetih letih ni uspela, bližja nam je balkanizacija EU. Razlogov za aktualizacijo balkanskih političnoekonomskih protislovij je veliko. Poganjajo jih lokalne volitve, regionalni in geostrateški interesi. Toda zakaj je Zahodni Balkan postal ravno sedaj diplomatski problem in kako se je v tej igri znašla Slovenija? To ni več preprosta igra političnih prostakov v domačem peskovniku, diplomatski škandali postajajo naša mednarodna blagovna znamka. Slovenija postaja neumna diplomatska kokoš, kjerkoli se že pojavi.

Po dobrem tednu, sredi aprila 2021, vemo o neformalnih pismih in pobudah več in vendar ničesar. Povsem jasno je, da dokumenti obstajajo, čeprav jih nihče uradno ne potrjuje in jih ni videl. Vemo tudi, da je tovrstnih »dokumentov« več, da eden govori o prikrojevanju meja v prihodnosti, drugi o spremembah volilnega sistema v BiH, tretji se morda nanašajo na tekoče politično reševanje balkanske krize v okviru obstoječih forumov (Berlin, Bled, Bruselj …). In sklepamo lahko, da je Slovenija uradno zraven pri drugem in tretjem, pri spornem prvem pa vsi govore o »slovenskem dokumentu«, čeprav Janševi zanikajo vpletenost vanj. O njem ne vemo ničesar, zagovarjamo pa status quo, česar v spornem dokumentu ni. Toda če so nespremenjene razmere na Zahodnem Balkanu cilj in želja vseh, potem pobud za spremembe ne potrebujemo. In sporni politični zemljevidi zagotovo komu koristijo, sicer jih ne bi bilo.

Če so dokumenti nastali na zeljnikih lokalnih političnih elit, potem jih lahko poganjajo zgolj boj za oblast in volitve. V Albaniji bodo 25. aprila 2021, arogantna socialistična stranka bivših komunistov premiera Rame izgublja vodilno mesto. Rama je vedno trgoval z nacionalističnimi idejami, Velika Albanija je v središču dokumenta, toda »non-paper« je za te volitve neuporaben. Druga možnost bi lahko prihajala iz Budimpešte. Orbán ima udoben politični položaj doma, želi pa postati geostrateški mešetar. Tudi zanj je nacionalistična ideja velike Madžarske pomembna, kot avtokrat potrebuje regionalno zmešnjavo. Zato se vmešava povsod, od Severne Makedonije do Slovenije, ki si jo želi kapitalsko (banke) in politično (Janša) podrediti. Kratkoročno je v igri njegov desničarski obračun z Brusljem, srednjeročno mu destabilizacija BiH prinaša ruske točke. In tretjič, lokalna bitka za deljenje političnega plena v BiH je že dolgo del hrvaških interesov. Želijo si izenačitev hrvaške Herceg-Bosne s srbskim delom Dodikove Republike Srbske, tamkašnja in domača HDZ je za Plenkovića nerazdružljiva celota. Naslednje leto so volitve v BiH in spremembe volilnega sistema potrebujejo letos. In potem je tu še Slovenija. Zahodni Balkan je njeno diplomatsko okno v svet in tudi tokrat je Balkan na njeni agendi predsedovanja v EU. In to je najbrž razlog, zakaj smo tako močno vpleteni. Toda s Pahorjem in Janšo smo se spet zapletli, razprodaja ugleda se nadaljuje.

Geostrateška vloga velikih sil se zdi pomembnejša. In jedro problema je razpad Jugoslavije pred tridesetimi leti. Zahod je takrat podcenil balkanski problem, razglasili so razpad države, da bi mednarodno pokrili odcepitvi Slovenije in Hrvaške. Nemčija in Vatikan sta tod ukanila Francoze in Britance. EU je v balkanskih vojnah povsem odpovedala, Rusija ni mogla delovati, ZDA so z Natom na koncu presekale to neznosno tragedijo. Daytonski sporazum leta 1995 je prinesel mir, toda v zameno ponudil politično etnično lepljenko, institucionalni torzo v Bosni in ekonomsko zaostalost vse regije. Dobili smo lažno demokracijo siromašnih in razžaljenih narodov, brez upanja v dobre rešitve. Dokaz povsem zgrešene zahodne mednarodne politike v slepem rokavu EU.

Politična rigidnost je v dveh desetletjih in pol pripeljala do popolne ekonomske stagnacije in brezizhodne politične drame. Zato se ZDA želijo umakniti, EU zavlačuje s širitvijo, prazen prostor pa so dodatno izrabili drugi (Rusija, Kitajska, Turčija, Emirati …). ZDA bi z Bidnom morda revidirale daytonske kompromise, toda zanje ni pravih temeljev. Kitajska tu gradi svojo svilno pot z ekonomskimi sredstvi, toda brez političnega vpliva. Za Rusijo je kriza Zahodnega Balkana dober kontrapunkt za EU v Ukrajini. Balkan znova postaja sod smodnika, Slovenija pa kot kokoš ena od vžigalnih vrvic.

Tuje in domače elite, politične, poslovne in verske, ne želijo prave rešitve. Te lahko pridejo zgolj s pomočjo civilne družbe, ki bi presegla etnične in verske delitve, s pravno državo in ekonomskim razvojem, ki ga lahko ponudi EU. Balkan postaja energetsko in surovinsko pomemben za EU, potrebuje pa politični mir in ekonomsko perspektivo razvoja. Pot k temu niso nacionalistični zemljevidi, temveč Bosna kot enovita država in trajnostni razvoj regije, četudi z mejami, ki niso začrtane, temveč odprte. Dayton je leta 1995 pomenil puhlo zmagoslavje zahodnega liberalizma, danes paradoksalno potrebujemo model, ki je bližji propadlemu projektu jugoslovanskih komunistov. Bosna je dokaz, kako površna in problematična je bila mednarodna rešitev »jugoslovanskega vprašanja«, kam vodita sedanja politika avtokratskih voditeljev in ideologija nacionalizma. EU lahko tu doživi reprizo iz začetka 20. stoletja.

Zahodni Balkan potrebuje politično reintegracijo navznoter in evropsko integracijo od zunaj. Formula trga in demokracije sta nova socialna država in trajnostni razvoj. Inat je turcizem iz časov Otomanskega cesarstva. Iz inata bodo ljudje tod preživeli tudi te diplomatske nebuloze.