Adut iz vode

Bernard Nežmah

7. 5. 2021  |  Mladina 18  |  Pamflet

Junak zdajšnjih dni je postal Igor Zorčič, ki je izstopil iz poslanske skupine SMC in prestopil na stran opozicije, a mesta predsednika državnega zbora noče zapustiti. Mediji nam njegovo kljubovanje predstavljajo kot gesto junaškega upora zoper vlado Janeza Janše.

Kako je že prišel na položaj prvega moža parlamenta? Po odstopu Šarčeve vlade je parlamentarcem predsedoval Dejan Židan, ki pa je ob formiranju nove vlade, v kateri njegova stranka SD ne sodeluje, sam odstopil. Pač po tradiciji, da državnemu zboru načeluje član koalicije. Za njegovega naslednika je nekaj časa kazalo, da bodo postavili Mira Cerarja, ml., a ker je ta javno nasprotoval novemu mandatarju, so njegovi strankarski kolegi iz SMC na izborno mesto predlagali poslanca Zorčiča, ki se je rade volje zavihtel na visoko funkcijo. A zdaj ko je odšel v opozicijo, želi predsedovati še naprej. OK, zadnjič ga koaliciji na glasovanju ni uspelo odstaviti in formalno gledano pač lahko insistira. Te dni pa je delegacija koalicije prišla s 47 glasovi in odigrala viteško predstavo, češ da mu ponujajo možnost za časten umik. Televizije so poročale, da je sprejel tri vodje koalicijskih strank, s katerimi se je na kolegialnem srečanju pogovarjal pol ure. A kaj je bila njegova izjava po srečanju? Povedal je, da ni pogledal, kdo vse so bili podpisniki, ki ga pozivajo k umiku. Šolan človek ne porabi dveh minut, da bi preletel seznam podpisnikov, on kot primus med poslanci pa pravi, da najbolj usodne vsebine sploh ni prebral!???? Njegova agenda je torej ena – kako ostati na funkciji, na katero so ga postavili včerajšnji zavezniki. Seveda je tudi to politično legitimno in vladajoči bodo morali pač zbrati 46 poslanskih glasov, če hočejo postaviti predsednika iz svojih vrst. Toda ta peripetija ni stvar herojstva ne drže branilca svobode, ampak tehnično vprašanje prestižne zmage v spopadu med koalicijo in opozicijo.

A efemerne teme polnijo medijske vsebine. Tokrat je ost kritike na račun vlade doživel izbor črnega panterja na protokolarnih simbolih ob času slovenskega predsedovanja Svetu Evrope. Ugledni zgodovinarji so začeli dokazovati, da žival ni povezana s slovensko državniško tradicijo, medtem ko heraldiki navajajo, katere plemiške družine so ga imele v svojih grbih. Manjkal je samo še glas zoologa, ki bi dokazoval, kako črni panter v zadnjem tisočletju ni nikoli domoval na teritoriju, ki so ga naselili stari Slovenci. Sveta preproščina! Naj bi na priložnostni obesek postavili Triglav, mačka Murija, lipov list ali črnega panterja, noben evropski državnik ne bo hodil na sprejeme z njim na suknjiču. Vrgel ga bo v koš ali pa podaril tajnici, ne da bi si zapomnil, kaj je na njem. In celo Janši nenaklonjeni le Monde ne bo objavil članka o napačni izbiri maskote.

Največji projekt Drugi tir ima povsem drugačen medijski odziv, sledimo lahko le zadovoljnim hvalnicam, dejstvo, da je graditelj Kolektor v nadzorno komisijo pred časom sicer neuspešno predlagal svojega sodelavca, sploh ni bilo problematizirano, približno enako ignoranco doživlja tudi nedavna pobuda na Ustavno sodišče za presojo ustavnosti in zakonitosti glede investicije drugega tira železniške proge Divača – Koper, ki so jo spisali državljani Tomaž Štebe, Vili Kovačič in Jože Gorenc.

Na dan svobode medijev je časnik Delo pisal o diktaturi, pod katero svobodni mediji ne obstajajo, čez skoraj celotno drugo stran pa objavil promocijski intervju z Juretom Lebnom, ki ustanavlja novo zeleno stranko. Svobodni časnik je nekdanjega ministra za okolje povzdignil med sanjske politike zelenega vala, pri čemer ga je pozabil povprašati o njegovem ministrovanju. Kot ministrski varuh okolja je namreč požegnal Magno, ki je uničila silne hektare najboljše plodne zemlje za potrebo lakirnice, in gradnjo odpadnih voda čez zaščiteni vodni vir Ljubljane v Savljah. A zdaj je medijski heroj nove strankarske politike. Mož še niti ni ustanovil stranke, a je deležen takšne medijske podpore, ki je ne poznamo od časov graditve lika Mira Cerarja, ml. V preteklih mesecih je namreč dobil veliki intervju v časnikih Večer in Dnevnik ter v Studiu City. Hkrati je postal vzhajajoča zvezda v treh osrednjih dnevnikih, ki so vsi po vrsti poskrbeli za njegovo reklamo brez vpogleda v njegovo nedavno ministrsko politiko. Tiskanim medijem sicer naklada pada, na Kosovu je še nedavno izhajalo pet dnevnikov, zdaj ni nobenega papirnega časopisa več, vsi so se zatekli na splet.

V času referenduma zoper zakon o vodah je nacionalka ravnala spodbudno in posvetila Tarčo protagonistom in nasprotnikom. Žal spet v prekratko odmerjenem času in s preobiljem tem, ki onemogočajo podrobna soočanja. Dva osrednja prispevka: Magna in zloglasni kanal CO čez ljubljansko vodno zajetje, pa z novim zakonom tako ali tako nimata nič. Nerodno je, da tako ostrega prispevka v času njune sporne gradnje državna televizija ni predstavila, ampak je glasno molčala. Ob kanalu CO je minister Andrej Vizjak izpostavil, da je bil grajen brez zakonsko določene okoljske presoje in nakazal, da znajo gradnjo dokončno prepovedati. Mož, ki ga označujejo kot uničevalca voda, ima zgodovinsko priložnost, da nastopi kot rešitelj ljubljanske pitne vode. In zanimivo bo videti, kako bodo odreagirali mediji, ki zdaj slavijo skrb za vodno dediščino in množice ad hoc okoljskih skrbnikov.