Od Mladine do Mladine

Vlado Miheljak

14. 5. 2021  |  Mladina 19  |  Dva leva

Predsednik vlade Janez Janša ne dviguje sodne pošte iz zadeve Trenta, kjer je med obdolženimi, zato mu jo ljubljansko okrožno sodišče po informacijah časnika Dnevnik poskuša vročiti s pomočjo detektiva.
— Imamo predsednika vlade, ki ignorira sodno oblast (STA, 12. 5. 2021)

Hrvaška tiskovna agencija Hina je poročala o tem, da sta Hrvaško novinarsko društvo (HND) in Hrvaški sindikat novinarjev (SNH) izrazila solidarnost s kolegi iz Slovenije, kjer sta javnost in Slovenska tiskovna agencija (STA) pod naraščajočim političnim in finančnim pritiskom.
— Dvaindvajset let po smrti samodržca Tuđmana se hrvaški kolegi solidarizirajo in sočustvujejo s slovenskimi novinarji pod vladavino samodržca Janše (STA, 11. 5. 2021)

Kot je poročal dopisnik RTV Slovenija iz Bruslja Igor Jurič, si je slovenska stran želela, da bi premier bil na slovesnosti, vendar naj bi neuradno udeležbi premierja na slovesnosti v Strasbourgu nasprotoval eden od sopredsedujočih izvršnemu odboru konference Guy Verhofstadt, ki zastopa parlament.
— Imamo predsednika vlade, ki ga ignorira Evropa (MMC TVS, 11. 5. 2021)

V vladi (Janeza Janše, op. a.) menijo, da je uredništvo javnosti izdalo tajne podatke, in zato so zoper Mladino sprožili postopek. Uredništvo zdaj po uradni dolžnosti preiskujejo tožilci in policisti.
— Janšev duh se po 33 letih vrača na Mladino

Tako. Krog je sklenjen. Pravzaprav je Janša obrnil Hegel-Marxovo krilatico na glavo: začelo se je pred 33 leti kot farsa, sedaj se zgodba obnavlja kot tragedija, kot srhljivka. No, novejša slovenska zgodovina se ni začela zgolj z Mladino, a se je okrog nje osrediščila. In zgodovina se neredko nesramno poigrava in norčuje: 3. 6. 1988 se je, tri dni po aretaciji Janeza Janše, v prostorih Mladine (!) na Resljevi drenjalo ljudi, ki s(m)o prisostvovali ustanavljanju Odbora za varstvo pravic Janeza Janše, ki se je nekaj dni kasneje (po aretaciji Davida Tasića in obtožbi urednika Mladine Francija Zavrla) preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic. Še prej, prvega junija, dan po aretaciji JJ, je bila javnost prvič obveščena o aretaciji s skupnim sporočilom Mladine, Tribune, Katedre in Radia Študent.

Ne, to ni uvod v oddajo Še pomnite, tovariši. To je uvod v analizo neke patogeneze. Danes, dobrih trideset let od dogodkov, ki so trajno zaznamovali družbo in deželo, si pač vsak po svoje, v skladu s svojim interesom, prikliče v spomin takratno realnost. Zlasti tisti, ki so bili ob strani ali celo na napačni strani. Da se poljubnost in selektivnost spomina ne bi utrdili, je s svojim izjemnim opusom poskrbel fotografski mojster Tone Stojko, ki je vodilni slovenski fotokronist časa in dogajanja. Že leta 1992 je izšla njegova fotomonografija o tako imenovani slovenski pomladi. Pravkar pa je izšla monumentalna fotomonografija Naša jeza je brezmejna, pač kronika demonstracij in ljudskega gneva, od prvih študentskih leta 1968 prek množičnih demonstracij v podporo Janezu Janši in ostalim leta 1988 pa vse do današnjih množičnih demonstracij proti Janševemu režimu.

Danes bi samodržec Janša, če bi imel toliko moči kot njegov boter Orbán, gotovo skušal obe Stojkovi knjigi zapleniti, odstraniti, prepovedati. Kakšen paradoks! Moral bi odstraniti samega sebe v (recimo) najboljši izdaji, da bi zakril pogled na svojo današnjo tragično, pravzaprav tragikomično podobo. Namreč, Stojko je v kronikah dogajanja po sloviti aretaciji v Mikroadi v objektiv neusmiljeno lovil napačne ljudi in spregledal prave. Če boste pregledali, kdo se pojavlja na prvih fotografijah (od ustanovitve odbora na Mladini) pa do drugih zborovanj in zbiranj, boste videli, da (razen Igorja Bavčarja) manjkajo vsi najzvestejši sledilci in častilci lika in dela, zgoščeno pa nastopijo vsi tisti, ki danes predstavljajo fronto proti Janši in njegovemu razvpitemu režimu. Proti janšizmu. Denimo, nobenega »Janševega Mefista«, kot je svoj čas Jambreka lucidno označil Tine Hribar, nobenega Rupla, pa nobenega iz današnje prve lige SDS ne boste našli na fotografijah. Tisti, ki so bili takrat ključni akterji in »prvoborci«, so danes en bloc proti Janši in janšizmu.

In predvsem, Stojkove fotografije zbistrijo spomin na izgled, delovanje in vlogo represivnih organov skozi čas. Ko so študenti in študentke množično zborovali in marširali leta 1968, je kolono spremljalo nekaj miličnikov v uniformah, ki so bile še najbolj podobne tistim, ki so jih nosile občinske godbe na pihala, in s čeladami, ki so spominjale na gasilske. Ko so poleti 1988 ljudje na Roški množično protestirali pred vojaškim sodiščem, so miličniki predvsem skrbeli, da se ne bi komu kaj zgodilo, da ne bi koga povozil kakšen avto mimovozečih, ki so z glasnim hupanjem (nekaznovano!) izvajali pritisk na sodišče. In danes, v času Janševega režima, se do zob oborožena policija spopada s tistimi, ki na primerni medsebojni razdalji berejo Ustavo RS (!). Ali s tistimi, ki nosijo po cesti dežnike s protivladnimi slogani. Pa po ulicah ustavljajo sprehajalce, ki bi morebiti lahko kasneje šli na protijanševske demonstracije. Popisujejo otroke, ki zahtevajo pravico do šole. Hja. Policija razmetava težko pridobljeno zaupanje, če si sposodimo Šalamunovo figuro, kot Ofelija razum. Policijske sindikaliste bi to moralo bolj skrbeti kot morebitno nezadovoljstvo tistih, ki jih nenehno pehajo v prekoračitve pooblastil.

Stojkova fotomonografija Naša jeza je brezmejna je učinkovito zdravilo proti amneziji, a s hudimi stranskimi učinki. Zlasti za Janšo, ki se mu še vedno in znova dogajajo krivice. Doma in v svetu. Še vedno je cmeravi, mali kalimero. Le pleša in zloba sta večji.