Grega Repovž

14. 5. 2021  |  Mladina 19  |  Uvodnik

Na vseh straneh precenjeno

Že leta, ne samo mesece na Mladininih straneh opozarjamo na precenjenost predsedovanja posamezne države Evropski uniji. Predsedovanje je bilo v izhodišču dejansko čas, v katerem je imela posamezna država večjo moč in je lahko dosegla nekatere svoje cilje, nekatere bolj povzdignjene, pa tudi bolj pritlehne. Velja se spomniti belgijskega predsedovanja v času, ko je Evropska unija izpeljala zadnje glasovanje o pridružitvi Slovenije skupnosti. Še danes bi lahko to šteli med pritlehnosti, ki so EU v sramoto. Takratna belgijska vlada je namreč uvrstitev sprejema Slovenije v unijo povezala z interesi dveh svojih velikih družb, ene pivovarske in druge bančne.

Tako sta se takrat nenadoma znašli na prodajnem seznamu slovenske vlade Pivovarna Laško in Nova Ljubljanska banka. Dve veliki in za slovensko gospodarstvo pomembni podjetji sta bili talki interesov korporacij iz Belgije, postranski posel moči, ki je izhajala iz belgijskega predsedovanja uniji. In takratna Drnovškova vlada je NLB za ceno vstopa v EU dejansko prodala belgijski KBC – šele čez leta pa se je razkrilo, da tudi Drnovšek in njegovi ministri niso bili brez smisla za posel, saj so KBC pripeljali žejno čez vodo, zaradi česar slednji prevzem NLB na koncu ni uspel in se je iz njega še nekaj let kasneje neslavno umaknila. Žal je bila to le etapna zmaga, NLB pa je bila dokončno prodana v času Šarčeve vlade, ko novi umik – zaradi odločitev druge vlade Janeza Janše in vlade Alenke Bratušek – ni bil več možen.

Primer zlorabe predsedovanja v času našega pridruževanja uniji smo navedli zgolj za ponazoritev moči, ki jo je lahko imela v času predsedovanja neka država. Danes namreč zaradi uvedbe evropskega sveta in predsednika tega sveta (danes ga vodi, kakšno naključje, Belgijec Charles Michel) predsedujoča država nima več te moči, sistem pa je bil spremenjen zaradi nezaupanja v predvidljivost novih članic unije. Stare članice jim namreč niso hotele ali pa mogle zaupati, da ne bi v času svojih predsedovanj izvedle kakšnega ideološkega udara ali skuhale kakšne geopolitične napake. To se je takrat zdelo žaljivo do nas, ki smo tudi spadali med te nove članice. No, ob spreminjanju Madžarske in Poljske v evropski avtokraciji se je žal izkazalo za modro ravnanje. In Slovenija z avtokratskim premierom je le naslednja potrditev, da so te države zmožne biti nezrele in politično zaostale. A sta se vmes zgodila tudi izstop Velike Britanije iz unije in njen premik v svet grobega in lažnivega populizma, po Evropi pa tudi sicer moč populističnih in iliberalnih strank raste, zato Evropska unija danes ve, da proti tem političnim pretresom ni imuna nobena njena članica. Tako je sistem dobil tudi naslednjo potrditev.

Vse navedeno zelo jasno dokazuje, da je danes predsedovanje uniji le še protokolarni šov, razen če gre za predsedovanje močne članice, ki takrat še lažje uveljavi svoje interese. A v Evropi je danes le ena taka članica: Nemčija. In le njeno predsedovanje še daje Evropi političen pečat, že francoska predsedovanja, na primer, so neprimerno bolj benigna. Ko predseduje šibka članica, pa je to razmeroma neopazno. To velja tudi za slovensko predsedovanje (ne glede na to, kdo bi ga izpeljal), vse velike besede in okrasitve (z navešanjem zastav na trge vred) so namenjene predvsem samopromociji politikov predsedujočih držav pred lastnimi državljani. Slovenskim državljanom je za ta diplomatska srečanja že dolgo vseeno. Vsi obiski tujih državnikov v zadnjih desetih letih niso imeli čisto nobenega vpliva na slovensko javno mnenje. Nekaj nam je pomenilo v prvih letih po nastanku države, do leta 2000 pa so te zgodbe popolnoma izgubile pomen v očeh državljanov.

Vendar pa se vsem politikom kljub temu začnejo svetiti oči ob misli na vse fototermine, ki jih bodo ob tujih obiskih ali srečanjih deležni. Velja se spomniti neizmernega poniževanja slovenskega predsednika Boruta Pahorja, da bi prišel do fototermina z ameriškim predsednikom Barackom Obamo, pa tudi prav nedostojnega hofiranja Janše Donaldu Trumpu in njegovi ženi. Vse to le za fototermin. Hecno, žalostno, a tako je.

Vse to smo morali napisati le zato, da bi prišli do današnjega trenutka, ko lahko opazujemo slovenskega premiera Janeza Janšo, kako se počasi začenja zavedati, da ga zna Evropska unija kaznovati prav na tej točki – da mu bo vzela prav te fototermine, ki si jih tako bolestno želi, da si je dal delati celo manšetne gumbe za to priložnost. Danes je že jasno, da se evropskim politikom naš premier – bomo kar uporabili ta trdi izraz, ki ga je mogoče zaslediti na hodnikih Berlaymonta, sedeža evropske komisije – gabi. Na kratko, vse, kar počne, je za Evropo, ki temelji na razsvetljenstvu, pač pritlehno in odvratno. Zgodba o Slovenski tiskovni agenciji je na hodnikih evropskih institucij razumljena kot putinovski politični koncept, predstavlja vse tisto, kar Evropa ni in noče biti, prav tisto, zaradi česar – da tega ne bi nikoli več bilo – je unija sploh nastala.

Če ne bo že prej prišlo do zloma tega režima – ni nepomembno, da se začenjajo v Novi Sloveniji zavedati, da jih bo Janša potegnil s seboj v to svojo mlakužo in da se smradu dolgo let ne bodo otresli –, bo Janša pač predsedoval Evropski uniji. A to bo zanj, tako kaže zdaj, trpka izkušnja. Odpovedi udeležbe najvišjih predstavnikov evropskih institucij in državnikov bodo tisto, kar bomo v tistih dneh šteli. In vsako srečanje bo v znamenju štetja – kdo ni prišel in kdo je, da bi s tem Ljubljani poslal sporočilo, na srečanje poslal zgolj drugega sekretarja namesto državnika, ob obveznem prijaznem pismu o nujnih opravkih, ki so ga zadržali v domovini. Trpko bo to. Za premiera, ki si tako želi pripeti to predsedovanje na svoj zmečkani suknjič.