Grega Repovž

7. 5. 2021  |  Mladina 18  |  Uvodnik

Čas za novega mandatarja

Ta teden je postalo dokončno jasno, da je vlada Janeza Janše zavozila cepilno strategijo. Ves čas nas je skrbelo, a smo upali, da gre le za manjše težave. V Sloveniji je bilo v sredo več kot 212.000 neporabljenih cepilnih odmerkov zoper covid-19, naročila cepiva AstraZenece smo kar ustavili, javnost pa je morala poslušati razlage, da je vse v najlepšem redu, da cepljenje poteka normalno, gre le za manjše težave, ker še nimamo nacionalnega informacijskega sistema. A vsem strokovnjakom so alarmi zazvonili že pretekli teden, ko je Bojana Beović, sicer predsednica zdravniške zbornice, ki vodi tudi strokovno skupino za cepljenje, javno oznanila, da bi lahko v Sloveniji že v kratkem začeli cepiti splošno populacijo. Kako to?

Že osnovna matematika je pokazala, da če bi cepljenje potekalo normalno, tako kot v vseh drugih državah okoli nas, bi lahko do sproščanja za splošno populacijo na ravni celotne države prišlo šele v drugi polovici junija. Kaj se torej dogaja zadnja dva tedna? Zakaj nenadoma dobivajo vabila na cepljenje podjetja za vse svoje zaposlene? Tega ni v nobeni strategiji. Zakaj nenadoma država organizira cepljenje velikih zavodov in organizacijskih enot? Tudi tega ni v strategiji. Zakaj dobivajo vabila na cepljenje mlajši ljudje od starostne meje, ki jo določa strategija? Kaj se je zgodilo? Gre res le za slab informacijski sistem?

Odgovor je preprost in najslabši možen: to se dogaja, ker se ljudje ne želijo cepiti in ker so cepilni seznami, ki bi morali danes biti polni imen, prazni. Ljudje se nočejo cepiti, v letu dni tej vladi ni uspelo prepričati javnosti, da je cepljenje, ki nam brez dvoma omogoča normalizacijo življenja, koristno in tudi varno. In to je cena, ker smo imeli sredi epidemije vlado, ki se je ukvarjala s kulturnim bojem, z razgradnjo družbenih podsistemov, menjavanjem direktorjev, obračunavanjem z mediji, namesto da bi skrbela za družbeni mir, za nekakšno čuječnost prebivalcev v težkih časih, da bi tako ustvarila zaupanje. Ne samo to, ljudje, ki so vodili cepilno strategijo, so imeli predvsem eno značilnost: bili so politično na pravi liniji. Strokovno in politično pa so to nekompetentni in nespodobni ljudje, začenši z grobim in neotesanim ministrom za notranje zadeve Alešem Hojsom, vzvišenim in samovšečnim Jelkom Kacinom ter vodjo urada za informiranje Urošem Urbanijo, ki je ministrom in uradnikom prepovedoval nastopati v javnosti, za promocijo cepljenja pa najel – to ni šala – »strokovnjaka za govorico telesa« Edvarda Kadiča, kolumnista Nova24TV.

In zdaj smo tam, kjer si nihče na tej zemeljski obli – in tudi to ni pretiravanje – ne želi biti. Imamo državo, kjer se ljudje ne želijo cepiti. Zakaj Beovićeva nenadoma govori, da bi za precepljenost Slovenije zadostovala že 60-odstotna precepljenost prebivalstva? Zakaj tega ne govorijo niti v eni resni državi? Povsod stavijo na vsaj 80 odstotkov, 70 odstotkov omenjajo kot minimalno mejo za precepljenost – v Sloveniji pa naj bi nenadoma zadoščalo že 60 odstotkov? Cepivo v Sloveniji ostaja v skladiščih, ker v starostnih skupinah, ki bi jih morali zdaj intenzivno cepiti, ni želje in volje do cepljenja. Slabše ne more biti. In nekaj je jasno: za vse skupaj je kriv premier Janez Janša s svojim avtoritarnim vodenjem države. Pri čemer so Janšo, naj jih je še tako nadlegoval in sramotil, v promociji cepljenja soglasno – z Mladino vred – podprli vsi mediji in tudi celotna intelektualna srenja. Pa ni pomagalo.

V teh razmerah je dolžnost opozicije, da se odpove svojemu načrtu, da se po neuspehu Karla Erjavca osredotoči na čimprejšnje volitve. Če Slovenija namreč ne bo takoj ukrepala, nas čaka dolgotrajno podaljševanje epidemije, podaljševanje zdravstvene krize, krize zdravja na vseh drugih področjih, in seveda tudi nadaljnje gospodarsko pešanje. Neprecepljena država se ne bo pobrala še dolgo, primanjkljaj bo še naraščal, gospodarstvo pa bo to uničilo. Zato je naloga opozicije, da ponovno začne pogovore, poišče kredibilnega novega skupnega kandidata za premiera, ponovno povabi na pogovore stranke in poslance, pri katerih obstaja minimalna možnost, da bodo razumeli, kako resne so razmere, ter poskusi ponovno s konstruktivno nezaupnico sedanjemu premieru.

Seveda se sliši radikalno, a razmere so resne. Zato jecljavi nastopi ministra za zdravje, zato umik uglednih epidemiologov, zato vse manj razumljivo ravnanje vlade: ker tudi v vladi že vedo, da oni tega ne morejo rešiti. Ta vlada nima niti enega človeka, ki bi imel splošno prepoznavnost in bi pri ljudeh zbujal zaupanje.

Seveda bi bilo ob tem porazu, ki smo mu priča, najbolje, če bi predsednik vlade Janez Janša odstopil z upanjem, da bo njegov naslednik prepričal javnost, da bi se cepila bolj množično. Žal tega ni sposoben ne zmožen.

Stvari so zelo resne. Neprecepljenost pomeni, da se bo epidemija v Sloveniji podaljšala in da bo neprimerno več okuženih kot v drugih državah, zaradi česar se sedanje stanje, za vse nevzdržno, lahko podaljša za zelo dolgo. Tega si enostavno ne moremo privoščiti. In ukrepati je treba takoj.