Slike vojn

Bernard Nežmah

14. 5. 2021  |  Mladina 19  |  Pamflet

Kdor bi čez 20 let skozi branje starih časopisov poskušal razumeti, kaj se je dogajalo na Slovenskem v letih 2020/21, bo našel osrednjo sintagmo: Janša je bil v vojni z mediji. Kajpak v različnih odtenkih, celo v tem, da je ob nastopu tretje premierske funkcije razglasil vojno vsem medijem. A če bo bodočega raziskovalca gnala vnema radovednosti, bo pogledal v medijske novice ob začetku Janševe vlade, kjer pa ne bo našel zapisa, da je Janez Janša napovedal vojno medijem. Skratka, fraza, ki se je danes udomačila v javnosti, nima nikakršne stvarne povezave z vojno in vojno napovedjo. Je pa seveda res, da JJ z novinarji in mediji polemizira v svojih tvitih ter da je prav sarkastičen polemik. A trditev o začetku vojne ob prevzemu vlade je tudi povsem faktično napačna. Z enako vnemo je namreč spuščal zajedljive osti nad medijske zapise tudi takrat, ko je bil še opozicijski voditelj.

V Izraelu težav s pojmom vojna nimajo. Ko Hamas pošilja stotine raket nad izraelska mesta, mu predsednik vlade Benjamin Netanjahu zapreti, da bo Izrael uporabil „železno pest, če bo treba“, da bi zaustavili proteste Palestincev. Enako se odziva tudi obrambni minister Beni Ganc, ki je napovedal, da bo izraelska vojska okrepila napade na palestinske vojaške cilje na območju Gaze. To, da dva najmočnejša člana ministrske ekipe govorita z istim jezikom, se zdi samoumevno, toda Ganc in Netanjahu sta hkrati najhujša politična tekmeca. Pred časom sta kot nasprotnika formirala združeno vlado, v kateri naj bi jo prvi del mandata vodil Benjamin, drugi pa Beni, a vmes sta se tako sporekla, da so izvedli nove volitve. Spet je zmagal Netanjahu, dobil priložnost za sestavo vlade, a mu ni uspelo, tako da novo vlado zdaj poskuša formirati Ganc. A antagonista, ki sta med seboj v spopadih na vseh področjih, sta družna v pojmu, kaj pomeni beseda vojna in kako v njej postopati.

Na Slovenskem z besedo vojna ne označujejo samo političnih potez, ampak celo za pravo vojno ne najdejo adekvatnih besed. 27. april velja za dan, ko se je začela osvobodilna vojna zoper okupatorja. Klasična definicija začetka vojnega spopada so streli s puško, topovi, eksplozije, letalski napad in podobne militantne geste. 13. maja so se oboroženi tigrovci spopadli z vojaki italijanskega okupatorja in Danilo Zelen je na Mali gori pri Ribnici obležal mrtev. Junak, ki pa mu niso nikoli dodelili ordena narodnega heroja, čeprav je bil že predvojni borec proti fašizmu, ki je ob Mussolinijevemu obisku Kobarida l. 1938 pripravil atentat nanj. Tigrovci ga niso izvedli, ker so se bali prevelikega števila civilnih žrtev.

Toda realni streli tigrovcev na Mali gori ne štejejo za začetek vojne proti okupacijskim enotam, so le streli zapisani v zrak ali v ljubiteljsko zgodovino, saj bi njihovo čaščenje pomenilo napad na vrednote NOB in praznik OF. Na nek način faktično upravičeno, če pomislimo, da je mornariški poročnik Sergej Mašera v Boki Kotorski že 17. aprila miniral vojaško ladjo - rušilec, da bi ne prišel v roke Italijanom. Bolj spodobno bi torej bilo, da bi vsako leto na Slovenskem slavili njegovo patriotsko dejanje, ki ga je stalo življenja.

Toda upor proti okupatorju še vedno velja kot ekskluzivna slava vojaškega partizanstva. Celo patrioti, ki so končali v nacističnih taboriščih, so imeli desetletja status drugorazrednih, z impliciranim očitkom, da so se pustili ujeti okupatorjem, kot že leta pripoveduje pisatelj Boris Pahor. S podobnim problemom se je soočil tudi francoski zgodovinar Lucien Lazare, ki je bil židovskega rodu in se v odporniškem gibanju ni boril z orožjem, ampak z zbiranjem opreme in obveščanjem civilistov, da jih vichyjevski režim namerava aretirati. V knjigi spominov Le tapissier de Jérusalem je zapisal, da je potreboval 25 let, da se je otresel dominantne ideje oboroženega odpora, ki je povzdigoval le streljanje z orožjem, in spoznal, da je bil tudi sam del tega odpora, čeravno je bil humanist in ni streljal na ljudi.

Če se vrnemo na vojno JJ proti medijem, je neizbežno postaviti vprašanje: kaj pa v tej vojni počno mediji? Se je začelo tako, da so hladno poročali o formiranju njegove vlade? Nak, večina je takoj udarila po njej s kritičnimi zapisi. Jasno, to je pač njihovo poslanstvo, a pri tem so pozabili na staro tradicijo 100 dni miru. Kakorkoli že, v vojni sodelujeta vsaj dve strani, in v besedni vojni medijev z JJ-jevimi tviti enako. Le da je termin vojna absolutno pretiran, saj zamegljuje vsebine konfliktov.

Vzemimo nazorni zgled zadnjih dni. Ko je na hrvaško mejo prispelo 20 policistov iz EU kot pomoč domačim enotam, sta nacionalni radio in televizija poročala o dogodku, zraven pa še povabila k besedi profesorje z varnostnih šol, ki so izrekli, da je to nepotrebno, da bi lahko angažirali slovensko vojsko etc. K dogodku se jim je zdelo samoumevno pripeti še pogled iz druge strani. Toda kadar poročata o STA, večinoma navedeta le kritični ton, da vlada ne spoštuje zakona, ko ne financira agencije, ne pristavita pa vladnega pogleda, da direktor STA noče podpisati pogodbe z vladnim komunikacijskim uradom. Ta zahteva niti ni padla z neba, pod prejšnjo vlado je isti mož redno podpisoval tako pogodbo.

Ali pa zadevo šefa Računskega sodišča Tomaža Vesela. KPK ga je zdaj odvezal vseh grehov, saj FIFE ni uvrstil med prepovedane oblike sodelovanja, kot so gospodarske družbe, zadruge, javni zavodi, javne agencije, ampak med ustanove (??????), za katere pa zakon ne predvideva nezdružljivosti funkcij. Vodja KPK Robert Šumi se je izkazal kot briljantni advokat, ki najde rešilno bilko celo tam, kjer je ni. Ni pa pozval g. Vesela, da mu predloži vpogled v telefonske in video pogovore, e-maile etc., na osnovi katerih bi ugotavljal, ali FIFE od svojega nadzornika za 200 tisočakov letno pričakuje, da z njo komunicira tudi v delovnem času RS ali pa se nanj obrača samo v večernih urah in ob vikendih?