Grega Repovž

21. 5. 2021  |  Mladina 20  |  Uvodnik

Pismo trem poslancem

Pretekle štiri tedne smo v novinarski maniri Mladinine rubrike Kdo je kdaj, ki je zbirka drobnih resničnih zgodb o posamezniku, klicali po Sloveniji znance, sosede in sorodnike osmih poslancev DeSUS in SMC. Hoteli smo izvedeti, ali ti ljudje dejansko verjamejo in intimno podpirajo to, kar počne vlada Janeza Janše, ali so res le preračunljivci, ki hočejo zgolj do konca mandata dobivati poslansko plačo (kar jim javnost vseeno očita malce preveč počez), ali pa gre za ljudi, ki so se v neki točki ujeli v splet okoliščin in zdaj sedijo na vlaku, s katerim se resda peljejo v popolnoma drugo smer od načrtovane, pa vendar upajo, da bodo na končni postaji lahko presedli na drug vlak in se sicer po daljši poti odpeljali – nazaj domov in bo te more, v kateri so zdaj, konec.

Izkazalo se je, da se nekaterim zdi novi red, pa čeprav se vidno oddaljuje od demokracije, med drugim prav absurdno vzpostavlja kult osebnosti Janeza Janše, spogleduje pa se tudi z odkritimi nacističnimi simboli, čisto ok. Za dva je bilo mogoče izvedeti, da sta dolga leta volila Janšo, pa sta nato dobila vabilo v drugo stranko, in ker je bila priložnost ugodna, začela politično kariero drugje. Sivolasi poslanec pa je vse življenje tolkel res slabe službe, bolj težko živel in je zdaj prvič v življenju finančno preskrbljen in ga – to je povedala kar njegova bližnja sorodnica – veseli, da bo zaradi mandata poslanca imel normalno pokojnino, ki je drugače ne bi nikoli dobil. No, nekateri so nasedli ponudbi SDS, da bo država do konca mandata financirala gradnjo šol, nogometnih igrišč, telovadnic, cest itd. v njihovem volilnem okraju, s čimer naj bi se povečala njihova priljubljenost na lokalni ravni, to pa bi jim omogočilo izvolitev v naslednji mandat ali na prihodnjih županskih volitvah. To sicer ne gre tako, ampak marsikdo verjame v to. Volivci namreč niso voli.

Na seznamu so na koncu ostali trije poslanci: poslanec DeSUS Ivan Hršak ter poslanki SMC Mateja Udovč in Mojca Žnidarič. Za te tri je mogoče zapisati, da glede na njihovo življenjsko pot, vsa izražena prepričanja, dejanja in ravnanje, razen če se ni zgodilo res kaj nenaravnega, intimno ne morejo verjeti v to, za čimer stojijo danes. Na kaj mislimo s tem? Na to, da danes ljudi v javnih službah opozarjajo, da ne smejo hoditi na proteste in izražati svojih političnih prepričanj. Mateja Udovč za tem zagotovo intimno ne stoji – to ni Slovenija, ki bi jo zagovarjala. Tako kot Hrastničan Ivan Hršak ne more stati za tem, da se preganjajo dijaki in prepovedujejo umetniki in njihova dela. To preprosto ni njegov svet. In Mojca Žnidarič se intimno brez dvoma ne strinja s tem, da se Slovenija zelo natančno in zavestno ter sistematično prodaja vzhodnoevropskim oligarhom, zlasti madžarskim. Vsi trije tudi vedo, da je panter, ki ga Janša lepi na manšetne gumbe, eden od emblemov nacističnega sistema, ne samo to, vsem trem se zdijo zavržena vsa skrajnodesničarska znamenja današnje oblasti, ki se začnejo z Identitetnim gibanjem, v Nemčiji prepovedanim, v Sloveniji pa jasno povezanim s SDS in Janezom Janšo. Vsi trije tudi vedo, kakšna je danes podoba Slovenije v Evropi, in nobenemu izmed njih, če njihovo celotno življenje in delo ni bila ena sama laž, če torej že vse življenje ne lažejo prijateljem, sošolcem, sodelavcem, sosedom in celo sorodnikom, intimno ni sprejemljivo, da se spreminjamo v državo, ki ji vlada despot, ki mu je uspelo že popolnoma ohromiti in v kot potisniti celo državni zbor. Seveda jih na človeški ravni razumemo: zdaj so v položaju, ko se jim zdi, da nimajo več izhoda. Da so se preveč dogovarjali z Janšo, da so sklenili že preveč kompromisov, da bi še lahko odšli na drugo stran.

Vendar pa so v naših očeh oni tisti, ki zdaj držijo Slovenijo v primežu, oni so tisti, ki imajo možnost, da rečejo dovolj. Hršak, Udovčeva in Žnidaričeva so poslanci, na katere se je zdaj prenesla zgodovinska odgovornost za to državo in njeno prihodnost – zato, ker vemo, da razumejo razmere, da intimno zelo dobro vedo, kaj se dogaja, in se celo zavedajo, da to ni dobro za prihodnost te države, da gre za poškodbe, ki jih bomo odpravljali desetletja. Sovraštvo, sektaštvo, preštevanje ljudi, laži, diskreditacije, zgodba o STA, uničevanje policije, blokada evropskih tožilcev, imenovanje nesposobnih in nekvalificiranih ljudi na pomembne položaje, napadi na medije – vse to se dogaja v njihovem imenu in z njihovim podpisom. Večidel to velja tudi za poslanca italijanske skupnosti Feliceja Žižo. A njegov podpis je pod temi Janševimi dejanji, s čimer izpostavlja celotno italijansko manjšino globoko v prihodnost. O njegovem madžarskem kolegu ne bomo izgubljali besed.

Toda ti poslanci danes že vedo še nekaj: da je javnost tistim, ki uvidijo lastno zmoto in rečejo dovolj, pripravljena oprostiti. Mar ni neverjetno, kako zrelo se je odzvala, ko so se za to potezo odločili Janja Sluga, Igor Zorčič, Branislav Rajić in Jurij Lep, kako malo je dejansko zamer do njih, ker so pokazali zrelost in zmožnost narediti korak za normalizacijo države.

Redki so trenutki, ko je na posamezniku teža zgodovine. A ti poslanci so danes tisti, ki lahko odločijo, da je dovolj. Da si današnje in prihodnje generacije, predvsem pa ta država, ki ni nastala zlahka, tega preprosto ne zaslužijo.

Odpor javnosti do sedanje vlade in koalicije narašča iz meseca v mesec. Že dolgo ni bila javnost tako besna, to je pokazal tudi zadnji veliki shod. In oči te javnosti se obračajo proti tem poslancem, na lokalni in na državni ravni. Oni so tisti, ki lahko naredijo korak k normalnosti. Imajo veliko priložnost.