28. 5. 2021 | Mladina 21 | Uvodnik
Ljudstvo pred parlamentom
Slovenija v svoji zgodovini še nikoli ni imela tako dolgotrajnih in množičnih protestov zoper oblast, kot jih ima zadnje leto. Protesti niso šala – to je na primer vedela tudi komunistična partija konec osemdesetih let. Ko se začnejo veliki protesti, se mora oblast nanje odzivati zelo modro in sorazmerno. Protesti, ki so se začeli ob aretaciji četverice JBTZ, so prav zato vodili v temeljito spremembo političnega sistema – ker je takratna oblast razumela, da zoper ljudstvo ne moreš biti, ko se to enkrat tako poenoti, kot se je takrat.
Janeza Janšo, ki so se mu ta teden na zasedanju evropskega sveta drugi državniki diplomatsko izogibali, na spletni strani je tako lahko objavil fotografijo z enega samega bilateralnega srečanja (s slovaškim premierom), protesti zelo togotijo. Ker mu sporočajo tisto, kar tako težko sprejema: da ni dober voditelj, ampak razdiralen in slab premier. Ne moreš tako voditi države, to v sodobnih demokracijah ni sprejemljivo.
Zato poskuša protestnike demotivirati z denarnimi kaznimi. Da bi zatrl proteste, je slovensko policijo v zadnjem letu na škodo njenega ugleda spremenil v nasilne enote. Slovenska policija nikoli ni bila taka, tudi ko se je še imenovala milica. Toliko nasilja, kot ga je demonstrirala policija v zadnjem letu v imenu Janševe oblasti, ni v Sloveniji pokazala ne v času komunizma ne v preteklih tridesetih letih (to seveda ne velja za celotno jugoslovansko milico).
Ko smo delali to državo, si nismo nikoli mislili, da bomo kdaj doživljali tako nasilje policije nad miroljubnimi demonstranti. Kot si nismo nikoli mislili, da bo moral imeti slikar enak politični pogled kot minister, sicer bo minister lastnoročno prepovedal razstavljanje njegovih del, na primer. Kako smo prišli tako daleč? Kako smo lahko prišli tako daleč, da policija v tem trenutku preiskuje tri medije (STA, Dnevnik, Mladino) na podlagi neposrednih navodil politikov? Mar se nismo, ker se nam je to zdelo nesprejemljivo, na primer odločili, da nočemo več socializma, da hočemo demokratično državo – mar nismo zato v ustavo zapisali, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotni položaj, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino?
Predsednik republike Borut Pahor si je v zadnjem letu večkrat zaželel več enotnosti med Slovenci. Danes mu lahko sporočimo: javno mnenje se je poenotilo, velika večina prebivalcev Slovenije je enotna v mnenju, da si ne zasluži te sektaške, sovražne oblasti.
Ta teden se je protestom, ki so se začeli konec aprila 2020, pridružilo tudi vseh pet velikih sindikalnih central. Razlog je najslabši mogoč – vlada je popolnoma izničila socialno dogovarjanje. Prav ta petek je v Ljubljani napovedan veliki protestni shod zoper sedanjo oblast. Čeprav se protestniki tudi tokrat zberejo na ljubljanskem Prešernovem trgu, pa je njihov cilj jasen: njihov cilj niso prostori vlade, temveč Trg republike pred državnim zborom. V državnem zboru se bodo prav v tistem času na izredni seji zbrali vsi poslanci tega telesa, koalicija bo ponovno poskušala zamenjati predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča.
Če drži ocena policije, da se je na prejšnjem velikem shodu zoper to oblast zbralo deset tisoč ljudi (ocena organizatorjev je, da jih je bilo vsaj 15 tisoč), smo danes že pri številkah, ki si jih ne bi upala ignorirati nobena oblast na svetu. Glede na število prebivalcev je to namreč tako, kot če bi se na enem shodu v Nemčiji zbralo neverjetnih 410 tisoč ljudi. Ta petek jih bo verjetno še več. Ko na proteste fizično pride toliko ljudi, ima to vedno dolgoročne posledice za vsako državo. Sploh če je zahteva ljudi tako elementarna: zahtevajo zgolj predčasne volitve, zahtevajo torej tisto, kar je njihovo, na čemer je utemeljena ta država. Zato ustava v tretjem členu pravi: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.« Oblast, ki tako enotno zahtevo po volitvah zavrača, ignorira temelje te države. Ta oblast so poslanci. Odločitev o tem je namreč v Sloveniji v rokah zakonodajne oblasti, torej državnega zbora. Zato protestniki ne nagovarjajo ne predsednika vlade ne predsednika republike, ampak poslance.
Protesti so namreč izvrševanje ustavnih določil te države, kar je ne nazadnje povedalo tudi ustavno sodišče, ko je pokazalo na pomen in težo pravice do izražanja političnih mnenj. S tem ne želimo reči, da bodo sicer ljudje vzeli stvari v svoje roke, to bi bilo najslabše in se nikakor ne sme zgoditi. Želimo pa reči, da so poslanci državnega zbora dolžni ljudstvo poslušati. In če to ljudstvo tako jasno sporoča, da želi predčasne volitve, je dolžnost poslancev, da se s tem soočijo in ugotovijo, da so nastopile razmere, ko morajo ravnati v prid spoštovanja temeljev te države – da jih ne bi s svojim ravnanjem poškodovali.
To so razumeli tudi nekdanji komunisti. A ne vsi. Slovenski so razumeli. In tega, da so se odzvali tako razumno, jim Slovenci niso nikoli pozabili.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.