Skrb za botre

Bernard Nežmah

21. 5. 2021  |  Mladina 20  |  Pamflet

Nasprotnikom novele zakona o vodah je uspelo zbrati več kot 40 tisoč podpisov za razpis referenduma. Pred nami je torej referendumska kampanja, ki pa se bo glede na zakonodajo radikalizirala. Za eliminacijo zakona namreč ne zadošča navadna volilna zmaga, ampak mora NE podpreti vsaj petina volilnih upravičencev, kar znese orjaških 300 tisoč in več glasov. Glasovanje o vodi se zna zatorej razširiti na dodatno agitacijo strank opozicije za glasovanje proti Janševi vladi kot taki.

Švicarji že stoletje lahkotno prakticirajo referendum kot obliko plebiscitarnega omejevanja vsakokratnih vlad. Nič usodnega, te in te dni v letu gredo na volišča in odločijo. Kdaj za, kdaj proti. Kar ima kajpak vpliv na predhodne vladne odločitve, ki morajo že pri snovanju zakonov anticipirati možni odpor ljudstva. Referendum torej kot redna in dejavna oblika participacije državljanov pri vladanju.

Na Slovenskem je parlamentarna večina pred slabim desetletjem kastrirala referendumsko pot, ko ga je z visokim kvorumom spremenila v praktično neizvedljiv projekt, ki lahko uspe samo, če se poleg slehernikov in civilnih združenj vplete še levji del politike. Kakorkoli že, v prihajajoči kampanji je prostor za profesionalni skok novinarstva, kjer voditelji na soočenjih ne delujejo kot semafor, ki daje in jemlje besedo antagonistom, ampak se o zadevi temeljito seznanijo. Denimo, se preprosto podučijo, kaj vse se lahko počne pod starim zakonom in kaj pod novim, namesto da le poslušajo, kaj o tem trdijo nasprotniki in kaj zagovorniki. Čas, da spregovorijo facta bruta.

A bolj fatalen od teh dveh zakonov je zakon, ki ga ni. Ste kdaj prebrali, da je bil direktor podjetja, ki je povzročilo uničenje vodnih virov obsojen na 10-letno zaporno kazen? Če želite ohraniti prvinsko vodo in naravo, je premalo, da narišete rezervate, kjer so tovarne in gradnje prepovedane, če niste obenem sprejeli kazenske zakonodaje, ki bi uničevanje okolja sankcioniralo kot enega najtežjih deliktov. Za umor človeka sodniki kdaj dosodijo 30-letni zapor, za brezobzirni pomor rastlinskega in vodnega sveta iz dobičkonosnih razlogov pa – nič.

O več kot stotini smrti javljajo mediji iz Izraela. Tu so informacije in resnica vprašljivi, sploh ker je vojna tudi oblika propagande s številom žrtev, novinarjev pa na kraju dogodkov večinoma ni. Časnik Delo je pred dnevi poročal, da so izraelske bombe porušile 12-nadstropno stolpnico, v kateri so imele sedež številne medijske hiše. Napad je podnaslovilo – Izraelsko bombardiranje novinarstva. Svetovna agencija Reuters je ravnala drugače: v prvem stavku poročila je zapisala, da izraelska stran trdi, da je v zgradbi imela svoj sedež tudi militantna skupina Hamas. To je sicer običajna strategija, ko postaviš svoje enote zraven civilistov, potem pa napad nanje razglasiš za napad na civilno prebivalstvo. Ob ameriškem bombardiranju vojaških tarč v Srbiji je podobno ravnala Miloševićeva vojska, nad čemer je že med vojno protestiral tedanji župan Čačka Velimir Ilić. A seveda stvari niso samoumevne, lahko da je izraelska vojska dejansko sklenila uničiti novinarsko središče. A kako o tem poročati? Lahko kot Reuters, ki je predstavil objektivni pristop skozi dva zorna kota, še korak več pa je napravil judovski dnevnik Haaretz, ki je navedel besede ameriškega državnega sekretarja Antonyja Blinkna, da mu izraelski premier Benjamin Netanjahu ni posredoval evidenc, ki bi potrjevale, da je Hamas iz stolpnice usmerjal napade na Izrael. Eden osrednjih izraelskih časnikov ni ravnal patriotsko z enostranskim poročanjem, ampak je sledil stanju stvari.

Visoko profesionalno časopisje sicer izumira, a to ne zaradi politike JJ. STA je denimo eden redkih medijev, ki je poročal o novinarskem častnem razsodišču, ki je presodilo, da so uredniki na Delu cenzurirali in spremenili naslov ter del vsebine brez soglasja novinarke Mojce Zabukovec, ki je pisala o rušenju Roga. Uredniški poseg ni le kršil standardov profesionalnega žurnalizma, ampak je tudi umaknil ost zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Trenutno grozi smrtna obsodba najstarejšemu še delujočemu časniku na svetu, ki je bil obvezno čtivo tudi naših pradedov. Dnevnik Wiener Zeitung, ustanovljen leta 1703, je zaradi digitalizacije izgubil velik del naročnikov. Ker je v lasti avstrijske vlade, ga ta kani prodati enemu izmed finančnih skladov. Uredništvo protestira in pledira na vlado, naj vendar najde sredstva za njegov obstoj. Predstavlja tip dnevnika, ki ga na Slovenskem ni najti. Vodi ga načelo Audiatur et altera pars, kar pomeni, da se ne postavlja na apriorna stališča, ampak da s pretanjenim ušesom in odprtim duhom podaja argumente vseh vpletenih strani. Prvo načelo torej, da časnik ne stoji za konkretno politiko, kakor je tudi sistematično ne demonizira, ampak sledi principu, da mora biti nasprotna stran, tudi kadar je v manjšini, razločno slišana.

Miljenec osrednjih medijev šef RS Tomaž Vesel je zadnjič v Studiu City lahkotno pripovedoval, kako je prišel do svoje funkcije v FIFI. Ni bilo nikakršnega razpisa, ampak posledica dejstva, da se dolgo vrti v evropskih revizorskih krogih in da so ti slišali, da ima rad nogomet, pa nekaj ob pomoči Aleksandra Čeferina. Domačijska selekcija, ki spominja na družinske posle. Pred mesecem smo ob spopadu Čeferina z velikimi klubi brali, kako sta bila s predsednikom Juventusa Andreo Agnellijem poprej v prijateljskih razmerjih, bil je celo boter njegovega sina. Nekje temu rečejo cosa nostra. In nasploh deluje. Leonidas Trujillo je bil 30 let dominikanski diktator, vmes pa postal krstni boter vsem otrokom, ki so se takrat rodili. In celo CIA ni mogla najti ljudi, ki bi bili pripravljeni narediti atentat na diktatorja – nihče ni hotel dvigniti roke nad krstnega botra.