4. 6. 2021 | Mladina 22 | Dva leva
Delikatesna NSi
(Tonin reže krščanske demokrate kot salamo)
»Član izvršilnega odbora Nove Slovenije in nekdanji državni sekretar na ministrstvu za delo Marko Štrovs je prepričan, da lahko NSi pred propadom na jesenskih volitvah reši samo izredni kongres. V pismu občinskim odborom stranke predlaga, da bi na kongresu prevzeli staro ime Slovenski krščanski demokrati ter izvolili predsednika in organe stranke. Nekateri vodilni politiki stranke so predlog označili kot destruktiven, Štrovs pa vztraja, da so spremembe nujne, če se NSi ne želi utopiti v Janševi SDS ... Janša nas reže kot salamo, rezino za rezino.’«
— Odmevni intervju nekdanjega člana NSi Marka Štrovsa za Mladino, s ponarodelo prispodobo o rezanju salame (Mladina 13. 5. 2008)
»Če bi direktor dal vse potrebne podatke, bi bil ta problem že davno rešen.«
— Matej Tonin ima rešitev za klobčič okrog financiranja STA
Vedno znova me fascinira, kako v konservativni, tradicionalni katoliški Sloveniji krščanski demokrati, ne glede na to, pod kakšno blagovno znamko vsakokrat nastopajo, visijo na robu ali pod robom preživetja, namesto da bi bili vodilna ali ena vodilnih strank. Razlog ni v vrednotni orientaciji kot taki, ampak predvsem v ljudeh. Potem ko so na prvih volitvah razmeroma dobro začeli, imeli tretji najboljši rezultat na državni ravni ter bili najboljši med strankami Demosa, je pot šla samo navzdol. Iz krize v krizo. In potem ko so se RKC in »očetje« krščanskopolitične Slovenije dogovorili ter z zvijanjem rok ključnim protagonistom (zlasti Peterletu in Marjanu Podobniku ter tudi »svežemu« Bajuku) spravili skupaj SLS in SKD, torej dve frakciji istega hleva, je prišlo 15. aprila 2000 do pompozne združitve. In konec julija tudi že do razpada. Na mesto predsednika so izvolili naivnega poštenjaka Franca Zagožna, ki je bil paravan za boj »pravih« petelinov krščansko-ljudskega gnojišča. Vmes so sestavili še katastrofalno vlado, ki je volilno telo razvnela, da so dali na naslednjih volitvah LDS zgodovinsko visok rezultat. Še prej je Bajukova frakcija avgusta istega leta ustanovila NSi, ki se je brez težav uvrstila v DZ tudi leta 2004 ter vstopila v prvo Janševo vlado. Andrej Bajuk, ki je hitro pokazal, da politike elementarno ne razume, je kot ponesrečena marioneta životaril v ambivalentnem odnosu nedialoškosti in avtoritarnosti v lastni stranki in s sledenjem Janševi dominaciji v vladi in koaliciji že na naslednjih volitvah stranko spravil v opozicijo. Ker se nihče ni imel poguma lotiti misije nemogoče, torej vrnitve pohojene stranke v parlament, se je projekta lotila Ljudmila Novak. In uspela.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
4. 6. 2021 | Mladina 22 | Dva leva
»Član izvršilnega odbora Nove Slovenije in nekdanji državni sekretar na ministrstvu za delo Marko Štrovs je prepričan, da lahko NSi pred propadom na jesenskih volitvah reši samo izredni kongres. V pismu občinskim odborom stranke predlaga, da bi na kongresu prevzeli staro ime Slovenski krščanski demokrati ter izvolili predsednika in organe stranke. Nekateri vodilni politiki stranke so predlog označili kot destruktiven, Štrovs pa vztraja, da so spremembe nujne, če se NSi ne želi utopiti v Janševi SDS ... Janša nas reže kot salamo, rezino za rezino.’«
— Odmevni intervju nekdanjega člana NSi Marka Štrovsa za Mladino, s ponarodelo prispodobo o rezanju salame (Mladina 13. 5. 2008)
»Če bi direktor dal vse potrebne podatke, bi bil ta problem že davno rešen.«
— Matej Tonin ima rešitev za klobčič okrog financiranja STA
Vedno znova me fascinira, kako v konservativni, tradicionalni katoliški Sloveniji krščanski demokrati, ne glede na to, pod kakšno blagovno znamko vsakokrat nastopajo, visijo na robu ali pod robom preživetja, namesto da bi bili vodilna ali ena vodilnih strank. Razlog ni v vrednotni orientaciji kot taki, ampak predvsem v ljudeh. Potem ko so na prvih volitvah razmeroma dobro začeli, imeli tretji najboljši rezultat na državni ravni ter bili najboljši med strankami Demosa, je pot šla samo navzdol. Iz krize v krizo. In potem ko so se RKC in »očetje« krščanskopolitične Slovenije dogovorili ter z zvijanjem rok ključnim protagonistom (zlasti Peterletu in Marjanu Podobniku ter tudi »svežemu« Bajuku) spravili skupaj SLS in SKD, torej dve frakciji istega hleva, je prišlo 15. aprila 2000 do pompozne združitve. In konec julija tudi že do razpada. Na mesto predsednika so izvolili naivnega poštenjaka Franca Zagožna, ki je bil paravan za boj »pravih« petelinov krščansko-ljudskega gnojišča. Vmes so sestavili še katastrofalno vlado, ki je volilno telo razvnela, da so dali na naslednjih volitvah LDS zgodovinsko visok rezultat. Še prej je Bajukova frakcija avgusta istega leta ustanovila NSi, ki se je brez težav uvrstila v DZ tudi leta 2004 ter vstopila v prvo Janševo vlado. Andrej Bajuk, ki je hitro pokazal, da politike elementarno ne razume, je kot ponesrečena marioneta životaril v ambivalentnem odnosu nedialoškosti in avtoritarnosti v lastni stranki in s sledenjem Janševi dominaciji v vladi in koaliciji že na naslednjih volitvah stranko spravil v opozicijo. Ker se nihče ni imel poguma lotiti misije nemogoče, torej vrnitve pohojene stranke v parlament, se je projekta lotila Ljudmila Novak. In uspela.
Stranko je s sicer skromnim rezultatom spravila nazaj v DZ in na naslednjih volitvah potrdila sanacijo. No, Novakova je bila dimenzionirana na zmerni, a stabilni domet stranke, zato so krščanski mladoturki porinili v prvi plan Mateja Tonina. In ga, kot se je hitro pokazalo, vtaknili v preveliko Ljudmilino kiklo. Tudi meni se je takrat zdelo, da lahko mladi, družboslovno izobraženi Tonin nadgradi dosežek Novakove. Da lahko stranko preoblikuje v sodobno krščanskodemokratsko stranko. A se je hitro pokazalo, da je edini prispevek k posodabljanju stranke električna rolka, s katerim se je novi predsednik pripeljal na programsko konferenco. V vseh ostalih pogledih je naredil odločni korak nazaj k pretiranemu tradicionalizmu, prežetemu z neoliberalnim ekonomskim in družbenim konceptom. Novakova se je z vrednotami, ki jih je vedno bila pripravljena zagovarjati, prepoznavno približala konceptu Merklove, Tonin se je kasneje spogledoval s politiko prostaka Trumpa, njegov minister Cigler Kralj pa je celo dajal dvoumne izjave o istanbulski deklaraciji. Očitno Toninova NSi drvi od istanbulskega koncepta »four P« (Prevention, Protection and support of victims, Prosecution of offenders and Integrated Policies) v tradicionalni srednjeevropski »vier K« (Kinder, Küche, Kirche, Kurec). In zato je logično, da je njegov ključni srednjeročni projekt astronomska vsota za vojaško železje v času, ko zdravstveni, socialni, šolski, kulturni sistem drvijo v katastrofo. Vsekakor zelo krščansko!
A ključni problem Tonina je, da ponavlja zgodbo Bajuka: sledi in se podreja Janši. Kot picciotto v mafijskem kartelu. Zvesti in poslušni vojak. Izjava o STA je vrh te bedne zgodbe. Ni ne pogumna, še manj bistra. Očitno ne razume, da mora direktor Veselinovič ustanovitelju posredovati zgolj in edino podatke, ki jih definirata zakon in formalna regulativa, ne pa »vse potrebne«. Vsi potrebni podatki služijo latentnemu, a očitnemu političnemu motivu ...
Sicer pa se je Tonin pred dnevi v svojem Kamniku lahko prepričal, kakšnemu režimu služi. Medtem ko sta toženi ddr. Rizman in maloštevilna publika šla na sodišče skozi rentgen ter morala oddati telefonske aparate in snemalne naprave, je politični capo dei capi šel mimo vrste skozi zadnja vrata in ves čas razprave zdolgočaseno tipkal po telefonu. Iz terminsko definiranega zapisnika obravnave se da rekonstruirati, koliko re/tvitov je ta čas poslal Toninov boter ...
Hočem reči, da Janši ni treba več rezati krščanskih demokratov kot salame. To sedaj počne Tonin sam.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.