Najboljši približek

Janko Lorenci

4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Kolumna

S kongresom hočemo zbuditi debato o prihodnosti. Ne vdajamo se iluziji, da bo po Janši vse v redu. Smo za socializem, a za sklepanje koalicij in razumnih kompromisov, je na sobotnem kongresu Levice v kratkem, močnem govoru rekel Luka Mesec, prvi mož stranke.

Gre za mlado stranko z netipično genezo. Nastala je iz več gibanj, se po notranjih spopadih prelevila v stranko, se prebila v parlament in sprejela delno sodelovanje s sredinsko politiko (Šarčevo koalicijo). Zdaj, pravi Mesec, je pripravljena na poln vstop v koalicijo in vlado.

Levica je naša edina alternativna, »edina res leva stranka« (Žižek). Edina med slovenskimi neenakost, usihanje demokracije in naglo uničevanje okolja tesno povezuje z (neoliberalnim) kapitalizmom. Je tudi edina, ki se zavzema za socializem – ne naš nekdanji, ampak večstrankarski, podoben denimo Sandersovemu v Ameriki. To bi morala sama bolj poudarjati.

Če je sedanjost tako zavožena, da nam vlada janšizem, prihodnost pa se riše kot vrsta kriz, bi bilo logično, da se volivci obrnejo k alternativni stranki. Vendar Levica volilno bolj ali manj stagnira. Vedno se lahko prebije v parlament, a ankete ji dajejo le kakih sedem do deset odstotkov. Zakaj njena drugačnost ostaja neizkoriščena?

Razlogov je več. Eno je pripadnost levi sredini, ki je scela pustila malega človeka na cedilu in dokaj diskreditirala pojem levosti, zlasti njegovo socialno razsežnost. Drug močan razlog je nenaklonjenost ali kar sovražnost večine medijev, kapitala in njegovih lobijev, ki vidijo v Levici grožnjo za status quo. Janša jo zdaj odkriva kot glavno notranjo sovražnico, naslednico Murgel (no, njegovo naskakovanje je za stranko prej ko ne dobra reklama). Po malem napet je tudi odnos s sredinskimi strankami – partnerji in tekmeci. Tu pa so tudi lastne slabosti – nekakšna ekskluzivnost in relativna zaprtost stranke, počasno grajenje terenske mreže itd.

In pa seveda njen socializem. Levica ga poudarja, saj je jedro njene drugačnosti. Toda socializem je pod našim nebom še vedno močna, s čustvi nabita beseda, za nekatere privlačen, za druge mrzek pojem. Kaj prevladuje, ni povsem jasno. A za stranko in tudi sicer je pomemben trend: ker je sedanjost trda, kapitalizem surov, prihodnost pa negotova, se število simpatizerjev socializma veča, nasprotnikov pa manjša. Poleg tega kapitalizem s svojo logiko nenehne rasti, posvečenosti dobičkov, privatizacije itd. na smrt ogroža okolje, ta ogroženost pa naglo prehaja v splošno zavest. Socializem tudi v tej luči postaja sprejemljivejši in iz njega je mogoče napraviti zgodbo, vredno vsaj pozornosti in razprave. Ne s propagiranjem socializma kot ideologije, saj je beseda ideologija pri nas po neumnem zmerljivka, ampak s prikazovanjem konkretnih značilnosti in prednosti socializma ter konkretnih slabosti kapitalizma. V času, ko se človeku včasih še daljšega tvita ne ljubi prebrati, pa je razlaganje česarkoli težavno.

Socializem je torej volilno še dvorezen, usmeritev stranke v ekologijo – prvo prioriteto časa – pa je izrazito prava tudi glede privlačnosti stranke za volivce. Ekološkost je Levici pisana na kožo; njena geneza je deloma zelena (Trs), ni zraščena s kapitalom, zavzema se za skupno dobro (med drugim ostro nasprotuje privatizaciji javnih služb in razprodaji državnega premoženja) in – edina med strankami – razume, da so za res uspešno ozelenitev razvoja nujne kar temeljite družbene spremembe.

Kot resna zelena stranka bi se lahko v javni zavesti zasidrala takoj po vstopu v parlament, a je to priložnost zamudila. To je bila strateška napaka. Na srečo tega mesta še ni in ga zlepa ne bo zasedla nobena psevdozelena grupacija. Levica zdaj zamujeno popravlja: napoveduje na primer podnebni zakon in podnebni svet, s katerim se bo morala vlada obvezno posvetovati. Če se bo uveljavila kot resna zelena stranka, bo laže udomačevala tudi socializem.

V to jo sili že relativna stagnacija in z naraščajočo kilometrino povezan vtis, da stranka izgublja svežino. Sobotni kongres je skušal ta vtis izbrisati in je tudi zato potrdil in deloma zaostril tri ključne poudarke – socialnost, demokratičnost, ekološkost. Levica seveda ni idealna stranka, a edina resno problematizira sedanjost, skuša gledati v pojanševsko prihodnost, ima zanjo nekaj zamisli (npr. zadružništvo), hkrati pa se zaveda, da »je zgodovina odprta« (Mesec) in slovenska zgodba specifična, a hkrati del globalnega dogajanja. Stranko priporoča tudi to, da ni spečana z lobiji in goji kar ustrezno mešanico načelnosti, radikalnosti (socializem) in pragmatičnosti (postopnost sprememb, sodelovanje s sredino). Je notranje demokratična, kar je pogoj, da si zares demokratičen tudi navzven. Kako nujen je ta pogoj, dokazuje Janševa mašina SDS.

Adut stranke je prav tako Luka Mesec. Zdaj je že dovolj dolgo v poslu, da deluje kot resen, dobronameren politik, ki premore tudi nekaj osebnega šarma. Med našimi strankarskimi voditelji se zdi edini pravi intelektualec, kar ga v robatem, simplifikatorskem svetu politike po malem celo ovira; morda bi mu dobro del ščepec populizma. V socializem po vsem videzu v resnici verjame, hkrati pa s svojo figuro (kako drugače od Janše!) potrjuje, da je Levica daleč od kakršnekoli skrajne stranke. V socialno-ekonomskem pogledu je njen program v bistvu obnovitev zahodnoevropske povojne socialdemokracije, ki pa zgolj nekaj desetletij kasneje zveni revolucionarno. Politične obrti se je naučil in zdaj pravi, da je pripravljen voditi novo vlado. Tak razplet volitev se zdi podpisanemu optimalen, saj je Levica pri nas najboljši približek strankam, kakršne zahteva prihodnost. Okolje je največji problem časa pred nami, tak ali drugačen socializem (več planiranja, primat politike, omejevanje rasti …) oziroma koreniti popravki ali postopna odprava kapitalizma pa pot do rešitve tega problema.