Izhod ni enostaven

dr. Bogomir Kovač

4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Zadrege z varčevanjem in investiranjem so danes del kriznih neravnotežij, skupni imenovalec nekonvencionalnih ekonomskih politik in želenega razvojnega preboja. Agregatne in sektorske varčevalno investicijske vrzeli sovpadajo z obdobjem rekordno nizkih, celo negativnih obrestnih mer. Razvojni projekti države se financirajo z evropskimi sredstvi in zadolževanjem države, aktivizacija zasebnega varčevanja pa stagnira. Zasuk ekonomskih in razvojnih politik zahteva drugačne pristope tudi na področju financiranja. Uporaba zasebnega varčevanja v novem investicijskem ciklu postpandemijske razvojne ekonomike je pozabljen ključ rešitve. Zahteva pa usklajeno delovanje različnih deležnikov, od bank in države do varčevalcev in razvojnih projektov. Cement sprememb sta zaupanje in skupno ukrepanje. Tu pa se z Janševo vlado naša zgodba tudi konča.

Začnimo z nekaj ekonomske abecede. Centralne banke tradicionalno uporabljajo obrestne mere in skušajo posredno uravnavati kreditno ponudbo poslovnih bank, da bi obvladovali želene inflacijske cilje in gospodarsko rast. V veliki finančno-ekonomski krizi pred desetimi leti so centralne banke razvitih držav, od ZDA, EU do Japonske, začele eksperimentirati z izjemno monetizacijo gospodarstva, tudi z nizkimi in po letu 2014 celo z negativnimi obrestnimi merami. Spodbudile naj bi posojanje in trošenje, delovale naj bi pozitivno na gospodarsko rast. Toda zgodba ni tako preprosta. Negativne obrestne mere bolj vplivajo na nižje devizne tečaje in večjo mednarodno konkurenčnost kot na višje kredite in večje domače povpraševanje. Spodbudile so rast finančnih trgov in borznih cen, ne pa investicij, gospodarske rasti in ciljne inflacije. Negativne obrestne mere so dejansko ukrep, kako banke prisiliti v kreditne posle, toda koristile so bolj finančnemu menedžmentu kot želeni anticiklični politiki rasti in zaposlenosti. Težave so očitno drugje.

Politiko negativnih obrestnih mer (NIRP) so uporabili pri gašenju finančne krize. Toda v deflacijskih razmerah, ob visoki negotovosti in zapovedanem varčevanju (restriktivni fiskalni politiki) nihče ni želel investirati. ECB je od leta 2014 s tem skušala ohraniti evro, se izogniti deflacijski spirali in »sekularni stagnaciji«. Z monetarno unijo je reševala sistemske banke, z negativnimi obrestnimi merami pa jih je stroškovno pokopala. Banke skušajo stroške negativnih obresti porazdeljevati na svoje kliente, ležarine na depozite postajajo del njihove politike, zato naj bi se varčevalci selili na finančne trge. Toda izhod ni enostaven. Napihovanje borznih balonov vodi v nove poke, investicije pa so v pandemiji zaradi visoke negotovosti zastale. Varčevanje se je povečalo, investicije pa so padle, ker bančni komitenti nimajo pravega izhoda. Politika negativnih obrestnih mer se je znašla v slepi ulici, monetarna politika pa tudi.

Od tod sedanji radikalni obrat k fiskalni politiki, javni potrošnji in investicijam, k domala brezmejnemu ustvarjanju kreditnega denarja. Pri negativnih obrestnih merah se zdi razkorak med gospodarsko rastjo in obrestnimi merami dolgoročno obvladljiv, če stopnja rasti presega višino obrestne mere. Toda to je iluzija. Ekonomisti vemo, da stojijo za nizkimi obrestmi dolgoročnejše in usodnejše tehnološke, demografske in ekološke spremembe. Treba bo varčevati več, delati dlje, pričakovati manj, investirati drugače. Keynes je že zdavnaj govoril o paradoksu varčevanja, ko več varčevanja znižuje potrošnjo in gospodarsko rast, podobno kot je Silvio Gesell že konec 19. stoletja predlagal obdavčitev zadrževanja gotovine. Stara ekonomska shizma obrestnih mer, varčevanja in investicij se torej vrača. Če se vrača inflacija, se morajo vrniti tudi pozitivne obrestne mere, če želimo varčevati, potrebujemo perspektivo donosov. Alokacijska učinkovitost zahteva pozitivne in ne negativne vrednosti.

Makroekonomska neravnovesja, sektorska in narodnogospodarska, so posledica neskladij med varčevanjem in investiranjem. Krize običajno razkrivajo obrate v varčevalno-investicijskih vrzelih. Imamo primanjkljaje ali presežke v tekočih delih plačilnih bilanc, težijo nas presežki varčevanja nad investiranjem, finančno poglabljanje, ki vodi v tvegane investicije in nevzdržno zadolževanje. Slovenija je znotraj teh protislovij. Zato je sedanji odboj slovenske gospodarske rasti nad evropsko povprečje v letu 2021 bolj rezultat naključja, večjih in hitrejših nihanj majhnih odprtih gospodarstev. Manj gre za sistemske in dolgoročne spremembe, ki so zunaj dosega slovenskih vlad, Janševih še posebej. Aktiviranje domačega varčevanja za razvoj bi bil skladen z njenim ekonomskim nacionalizmom in političnim populizmom, toda tega ne zmore, raje podpira pohod tujega kapitala. Izdaja infrastrukturnih obveznic države so star lakmus zapravljenih priložnosti, od financiranja železnic in cest, sedanje zelene agende do zdravstva in domov za ostarele, pa najemniške stanovanjske gradnje za mlade … Tu so tudi zavarovalne zdravstvene in pokojninske sheme, zapostavljeni so zadružništvo in druge sodobne oblike povezovanja varčevanja in naložb. Davčno bi morali spodbuditi zasebni kapital za dolgoročne naložbe. To je prava zgodba o novem poslovnem okolju, ki ga ni.

Na bančnih računih je več kot 23 milijard vlog gospodinjstev in se še povečujejo. Presežna likvidnost bremeni banke, struktura finančnih prihrankov pa ni za nikogar donosna. Naložbe gospodinjstev v vrednostne papirje skladov in delniških trgov niso dovolj. Morali bi staviti na obvezniški trg, z dolgoročnejšimi investicijskimi shemami, za katerimi stoji s svojimi jamstvi in politikami tudi država. Spodbuditi moramo zasebno potrošnjo v javnih okvirih. Toda za začetek bo treba poplačati izbrisane v zadnji bančni krizi in povrniti zaupanje ljudi v sistem in oblast. Žal je to v Janševih časih leseno železo karantanskega panterja.