Razvojni retrogardizem

dr. Bogomir Kovač

11. 6. 2021  |  Mladina 23  |  Ekonomija

Politična kriza v Sloveniji je vsak dan globlja, institucije politične demokracije so zgolj še fasada avtokratskega vodenja države. Postajamo del evropsko prepoznavnega desnega populizma z vsemi nastavki porajajočega se evropskega fašizma. Ekonomska podoba države je navidezno boljša, Slovenija okreva hitreje od evropskega povprečja. Toda razvojne spremembe ostajajo za Janševo vlado nerešljiva uganka. V tem desetletju bo svet, od ZDA do EU in Kitajske, postavil nove okvire razvoja. Političnoekonomske karte se delijo na novo in so podprte z izdatnimi finančnimi viri. Preboj v digitalno, zeleno, pametno krožno gospodarstvo se bo zgodil v tem desetletju, v energetiki in industriji, urbanizaciji in načinu življenja. Socialna država in tržno gospodarstvo se bosta morala radikalno redefinirati. Toda v Sloveniji to ni tema, sedanje politične elite nas vodijo v razvojno temo.

Politični kontekst in način delovanja države sta v tem trenutku ključna. Permanentna politična kriza traja od leta 2011, s predčasnimi menjavami vlad, volitvami, novimi strankami, ad hoc koalicijami ter vladami novih in starih obrazov. V ključnem desetletju velikih sistemskih kriz je Slovenija na ključnih področjih začela zaostajati. Izgubljamo v razmerju do postsocialističnih držav (Češka), kjer smo imeli še pred desetletjem veliko prednost, povečuje se razkorak do najbolj razvitih držav (Avstrija). Razvojna divergenca ni opazna, ker je postopna, vendar je sistematična in dolgoročna. Slovenija bo svojo državo prej zapravila na ekonomskem kot na političnem področju. Madžarska je zadnji dober primer tretjega vala privatizacije, v vseh pogledih trenutno največja strateška grožnja Sloveniji, politično in ekonomsko. Za Janšev politični krog je država zgolj politični plen, ekonomsko sredstvo prisvajanja privilegijev. Toda tu niso sami.

Slovenske politične elite doživljajo vrhunec svoje brezglavosti, nekaj zaradi zahtevnosti pandemijske krize, predvsem pa Janševe obsesivne destrukcije političnega sistema. Politična nesposobnost od Pahorja do Šarca je eno, Janševe politične vojne pa nekaj drugega. Vojna je njegov večni modus operandi. Najprej je zmanipuliral Pučnika in počistil lastno stranko, potem razbil desnico, kasneje politično sredino in sedaj se loteva levice. Toda ne pozabimo, Janše niso na oblast postavile volilne koalicije, temveč politična aritmetika skorumpiranih strank leve sredine, SMC in Desus. Tudi danes se najbolj izogiba izrednim volitvam, čeprav za mnoge pooseblja osamosvojitveno demokracijo. Imamo uradno manjšinsko vlado, razsut parlament, množične protivladne demonstracije. Politična legitimnost vlade je nizka, legalnost njenih politik in delovanja vse bolj sporna. Politična usoda SMC in DeSUS je zapečatena, možnosti za novo vlado in predčasne volitve pa majhne. Zato Janša tako hiti, koncentrira upravljalsko moč, nastavlja poslovne projekte, pritiska na medije in sistematično krha institucije pravne države. Brani svoj politični položaj in upa na nov volilni čudež.

Dejansko mu redne ali izredne volitve verjetno ne prinašajo nove vlade. Zato ima zgolj dva stara izhoda, relativno zmago desne SDS ali pa drobljenje leve opozicije. Zahteva SDS in NSi za politično in celo zakonodajno prepoved Levice je pri tem vsaj toliko absurdna kot tudi simptomatična. Razkriva oboje, Janšev avtokratski desni populizem in vsebinsko izpraznjen levi pol. Janši manjka politična legitimnost, brez katere ni »orbanizacije« Slovenije, na levi pa se z njo poigravajo strankarske oligarhije. Padec Janševe vlade ne danes ne jutri ni rešitev, če ne dobimo novih, sposobnejših in učinkovitejših vodstev, drugačne razvojne strategije in učinkovite reformne vlade. Sprememba volilnega sistema, najbrž s pomočjo referenduma, je edina pot iz sedanjih zagat. Obstoječi volilni sistem zgolj poglablja politično kloako slovenske demokracije.

Razvojna vprašanja države navidezno niso niti leva niti desna, zadevajo pač razvojni preboj države in politični konsenz. Janševi tega dokazljivo ne zmorejo, desna politična revolucija vodi kvečjemu v fašizacijo države in temu se civilna družba in velik del sodstva uspešno upirata. Z leve so ti pogoji videti lažje izvedljivi, toda tudi polni zapletov. Najprej bi bilo treba osvojiti oblast, prevetriti obstoječe rešitve in začeti graditi spremembe od spodaj navzgor. Slovenija ima največ razvojnega potenciala prav v okviru malih in srednjih podjetij, izvozno je lahko konkurenčna, če bo pravočasno preoblikovala večje poslovne sisteme. Digitalizacija ni informatizacija, krožno gospodarstvo spreminja poslovne modele, trajnostni razvoj je strateški zasuk države, gospodarstva in družbenih podsistemov. Za zdaj je vlada večino dobrih priložnosti v načrtu za okrevanje in odpornost zapravila. Ni povezala vseh virov v celoto, ni izkoristila vseh razpoložljivih sredstev, vsebinsko je zgrešila razvojne poante industrijske družbe 4.0.

EU je opustila staro pogojevanje od zgoraj navzdol, sedaj je poudarek na rešitvah od spodaj navzgor. Soodvisnosti je več, razvojne koordinacije pa tudi. Formalno bomo najbrž zadostili merilom EU, doma pa smo dejansko zgrešili veliko vsega. Brueglov institut je napravil prvo oceno prejetih načrtov. Večina držav ima lastno, toda jasno razvojno agendo sedmih merljivih ključnih sprememb, zlasti glede digitalizacije poslovnih procesov in zelenih sprememb. Slovenija stopa v to prihodnost na star način.

Umetna inteligenca, podnebne spremembe in demografska tranzicija spreminjajo strukturo sodobnih družb. Časovnica sprememb je kratka, razpoložljiva razvojna sredstva velika. Toda ključ je politični in ne ekonomski. Zato potrebujemo repolitizacijo politike za trajnostni razvoj. Politične odločitve moramo vrniti ljudem, v digitalni družbi šteje neposredna demokracija. Janševa politična agenda pa je razvojni retrogardizem.